Bolj kot „Tangente" mimobežnice
Dimitrij Rupel, Mladina, 30. 10. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
TV
Bolj kot ,,TANGENTE" mimobežnice
Pretekli četrtek smo na ekranu videli televizijsko dramo Janeza Čuka in Janeta Kavčiča »Tangente«. Bilo bi krivično, če bi očitni polom četrtkove drame pripisovali samo režiserjema (J. Kavič in D. Prebil) in nekaterim igralcem, čeprav nam je bil skoz razcefrano pajčevino njihovega deleža še jasneje viden literarni torzo »drame o neki ljubezni«. Ne glede na to, da je ambient Tangent izumil že Dominik Smole in trikotnik pred Truffaujevim »Julesom in Jimom« že vrsta romantičnih, naturalističnih in realističnih piscev ne samo to, avtorja sta shematičnost in hermetičnost ideje skompromitirala (beri: zbanalizirala). Eterično in »v duhu časa« sta povprečni fabuli dodala dva na Slovenskem zelo čislana (in ne popolnoma definirana) atributa v obliki pisatelja in baletnika.
Ti dve osebi se nam pokažeta v zijajoči brezprostornosti (posebno slednji baletnik Kajo), ko postaneta tekmeca za Margitino ljubezen, dekle pa nam prav do konca ostane psihološka uganka in nepojasnjena mistika, čeprav bi imela kot junakinja vsaj malo pravice do jasnega statusa. Vsebina je v grobem takšna: baletnik Kajo (Sandi Pavlin) in dekle Margit (Erika Železnik) sta par, ki ga združujejo in pogojujejo le kino predstave in kratek razgovor o umetnosti. V to »idilo« poseže Pisatelj (Polde Bibič). Margit mu v kaosu turističnega vrveža in nerazumljive poze (koketiranje z Italijanom) podari devištvo. Vse, kar sledi, je Pisateljev »zakaj ravno jaz?« in lovljenje med piranskimi solinami. In po tem potovanju vse tiho. Navidezno brezvetrje med Kajom in Margit, Pisateljevo zapeljevanje, Margitino predajanje, lepe besede o umetnosti v troje. Pisatelj spozna, da se je navezal na Margit in se ločuje od žene in družine. Spet spi z Margit. Kajo je ves prizanesljiv in gentlemanski. Konec je tak, da Kajo in Margit vendarle ostaneta skupaj, Pisatelj pa gre najbrž napisat roman o svojem doživetju. Mimo ugotovitve, da je dialog pisan brezbarvno, se nam vsiljujejo vprašanja: Kaj sta si konec koncev Kajo in Margit? Zakaj Margit slednjič izbere Kaja? Zakaj je sploh šla s Pisateljem?
Takšnih neskladij je vse polno v Tangentah: nepotrebni skečni inserti (vratar, natakar), ironija ob nepravem času (ko Pisatelj pravi v najresnejšem trenutku: »Pobrskaj po svojem filozofskem smetišču!«) itd.
Glavni dramaturški spodrsljaj je menda to, da nekje v sredini v dogajanje poseže pripovedovalec, ki je Pisatelj sam – v prvi osebi. Režija je pokazala vse slabosti in pometla s prednostmi televizijskega medija, sicer pa drži, da so Tangente vse prej kot za izvedbo v televizijskem studiu.
Igralci se niso najbolj trudili (razen Poldeta Bibiča, ki je še najbolj izdelana figura), da bi z igro nadomestili, kar je pozabil ali pa nedodelal pisec scenarija – tako je bila Margitina misterioznost brez prehoda razkosana na učenost, interpretirano prav intelektualno, in na patetično naivnost, ki je izzvenela kot govorjenje primitivne smrklje. Sandi Pavlin menda ni vedel, koga naj predstavlja, Polde Bibič pa je s posluhom za »novi val« ustvaril edino konstanto večera.
Za sklep tiha želja: da bi znali še kaj drugega povedati o svojem času kot to, da se sem in tja srečamo z neuslišano ljubeznijo – če pa že hočemo to povedati, povejmo v razumljivem jeziku in skoz osebe iz krvi in mesa.
DIMITRIJ RUPEL
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika Dramatika
- Note
- Jane Kavčič; Tangente; Dušan Prebil; François Truffaut; Jules in Jim; Erika Železnik
- Archival material identifier
- 1964-10-2901-3000_3001