Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Zvezde na jutranjem nebu

-MGH-, Delo, 27. 11. 1963

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Televizija ,,Zvezde na jutranjem nebu" Delo 27×1.63 Hofmanova televizijska drama Normalno bi bilo reči, da je bila to ponedeljkova drama na TV: vendar je avtor Branko Hofman dramsko, gledališko delo za TV tako temeljito priredil, da lahko govorimo o televizijski drami. Kot se nam je pokazala v svoji poslednji realizaciji, torej na zaslonu, je učinkovala predvsem zavoljo teh svojih, za TV medij izčiščenih elementov. »Zvezde na jutranjem nebu« so drama odgovornosti; pred bližnjim, pred generacijami. Ta druga odgovornost se po pogledu na zaslon, zdaj, v novembrskih predprazničnih dneh, natanko razkriva v vsej daljnosežnosti. Dobiva ostre konture, da bi revolucijski čas, ki je bil čas boja na življenje in smrt, zaznavali zmerom z enkratnimi dimenzijami. Motivno drama ni nova; inženir Peter Gornik, slavohlepni intelektualec, je v povojni dramatiki že izrisan do nadrobnosti; v svojo ljubezen zasanjani, pasivni Benjamin Sirnik je tista podoba naših mladih vojnih let, ki bi jo tedaj, o, še kako radi izživeli, a je, resnici na ljubo povedano, ni bilo moč živeti, zato pa ji literarne pravice, da postane zgolj lirični intermezzo v celici na smrt obsojenih, zdaj, po dvajsetih letih žolčno ne odrekamo. Stari Urban Orel, ki vrta po krivdi, neizpodbitno klen v svoji kmečki logiki, globoko človeško in nič drugače angažiran, ta je motivni vrh, psihološko zadet, to je Urban, ki mu verjamemo, da bi šel za Gornikom še sam pred puške, potlej, ko je ta pokazal svoj obraz. In tako je Hofmanova televizijska drama tudi najinteresantnejša v igralski figuri Jožeta Zupana, izklesani, pa vendarle dragoceno neposredni. Priznati pa moramo, da je tudi Miha Baloh, pred koncem, presegel zunanjo figurativnost in pridal Gorniku nekaj živih reakcij. Danilo Benedičič se je trudil biti Benjamin praznih rok, in je zato dosti določneje izpolnil zaslon, ko je, čeprav že čisto na koncu in čeprav obstransko, vendarle lahko reagiral. Tako si spet želimo, da bi stali pred TV kamero, v spomin na preteklost, samo živi Urbani. Taki, ki bi za vsem vrtali do dna. -MGH-

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.