Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Zabavne erotične zgodbice

Andrej Inkret, Delo, 3. 12. 1985

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
GLEDAMO, POSLUŠAMO... OCENJUJEMO GLEDALIŠČE Zabavne erotične zgodbice ● MALA DRAMA SNG V LJUBLJANI: Milan Jesih, Triko. Režija Jurij Souček, scena Darko Pokorn, kostumi Tanja Grosman, glasba Uroš Rojko, koreografija Janez Mejač, lektorstvo Nada Sumi. Igrajo: Katja Levstik, Marijana Brecelj (Spela), Zvezdana Mlakar (Anita), Dare Valič (Erik), Marko Okorn (Franc). Premiera v torek, 26. novembra 1985 (pričujoče poročilo je nastalo po reprizi dan kasneje). Jesihova nova predloga za teater Triko se v podnaslovu imenuje »ena dejanska burka«. Po svojem dramskem ustroju je to bolj ali manj nepovezana zbirka kratkih dialogov anekdotičnega ali parodičnega značaja. Narejene so te vsesplošne šale domala brez izjeme z izjemno duhovitostjo in s humorjem, ki mu na tem svetu očitno nič človeškega ni tuje. Njegovo poglavitno orodje in gradivo je jezik, ki mu je Jesih kot zmerom nenadkriljiv mojster in s katerim si upa (in se zna) igrati z neizčrpno in hkrati tudi do konca osvobojeno domišljijo. Pri tem je vseeno, ali na zafrkantski način obnavlja znane sloge oziroma šablone iz literature, teatra, televizije... ali prepisuje tipične govorne vzorce neposredno »iz življenja«. Jesihova igra je zmerom enako bravurozna in zmerom enako neodgovorna. Zunaj igre ni zanjo nobenega sveta; izven dovtipa, ki je po svojih artizmih in vsestranski humoristični erudiciji kakor že rečeno – blesteč in rafiniran, noče ta absolutna igrivost seči niti za ped. Triko je igra, ki ves svet zmelje v šalo, v zabavne zgodbice, kratkočasne retorične eskapade. Pri tem je njena metoda dosledna in sistematična, njena »ludistična« pravila ne dopuščajo izjem. Triko je huda in stroga igra. Vsebinsko so vse te fantastične šale posvečene ljubezni, erosu in seksu v vsakršnih njihovih pojavnih oblikah, pikantnih zgodah in nezgodah, ki se rade napletejo med poročenimi in prešuštnimi ljubimci. Največ veselja ima pisec s tako imenovanimi ljubavnimi triangli. Njegova fenomenologija erotizma najbolj ljubi prešuštvovanje. Tega se z enako zagrizeno ihto in neutrudno strastjo, z veseljem do seksa ali s seksoboljem udeležujejo vsi nastopajoči, tako »Špela, sorodnica v kolenu« kot »Anita, omladela pasivistka«, »Erik, postaren hruškež« prav tako kot »Franc, tukajšnji sodni telovadec«, vsi v najrazličnejših mogočih in nemogočih erotičnih vlogah in veneričnih položajih. Vendar ta neugnana in zabavna seksualizacija nikomur ne prinese odrešitve, vsi ti erotiki ostajajo slej kakor prej nepotešeni. Tako rekoč sleherni med njimi je le »ubog človek... udarjen z erosom, s spolnostjo obseden« (če si izposodim oznako iz neke druge igre, ki pa je ni napisal Jesih), »ubog« človek pač zaradi tega, ker ga »ljubezen« nazadnje zmerom ogoljufa in izigra kot nekakšna usodna, čezčloveška sila, ki je višja in močnejša od človekovega erotičnega talenta in nemara tudi od njegove kondicije in potence. Kar ostane, je vedno le na pol izpolnjeno poželenje, nenehoma ponavljujoči se smešni debakli, ljubezenska zavrtost in zameštranost, eros in spolnost kot nora verbalizirana šala... Kljub nedvomnemu uspehu, ki si ga Triko prireja pred občinstvom v Mali drami, nisem prepričan, da je režija Jurija Součka v uprizoritvi ubrala optimalno pot. Režija si je skupaj s požrtvovalno razigranimi in seveda smešnimi igralskimi prispevki prizadevala v prvi vrsti za preprostimi in cenenimi, zunanjimi učinki Jesihove »dejanske burke«, za direktno igro »na parter«, pri čemer ni niti v najmanjši meri izbirala sredstev (vključujoč tudi preizkušeno tako imenovano šmiro). Hkrati je skušala za vsako ceno in po vsej sili »nadgrajevati« Jesihovo komično besedje: zgodilo pa se je, da pri tem kljub brezštevilnim rekvizitom in zlasti nenehnemu preoblačenju nastopajočih in nekakšnim »potujevalnim« domislicam v gledališkem smislu ni odkrila ničesar samosvojega, kar bi se ne odkrivalo že iz dialogov samih. To se pravi, da je s svojo spektakularno vnemo dosegala prav za prav same pleonastične rezultate. Tudi če pustim ob strani totalno neselektivnost Součkovega režijskega postopka, je dejstvo, da je Triko v takšni izvedbi v marsičem izgubil svoje najizrazitejše komične kvalitete, ki so seveda v jeziku: cirkuška teatralika prostorskih aranžmajev in igralskega izraza je nenehoma dušila prav njegovo rafinirano subtilnost in superiorno igrivo erudicijo. Škoda, to je in gotovo tudi bo širok uspeh, toda na prvo žogo, brez globljega zamaha, ki bi bil tudi po gledališki plati enakovreden Jesihovemu »lingvizmu«. ANDREJ INKRET
Report a problem to oder@slogi.si.