Mrzla, groteskna parodija
Andrej Inkret, Delo, 19. 10. 1985
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
GLEDAMO, POSLUŠAMO... OCENJUJEMO GLEDAMO, POSLUŠAMO... OCENJUJEMO
GLEDALIŠČE
Mrzla, groteskna parodija
DRAMA SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI: William Shakespeare, Sen kresne noči (A Midsummer Night's Dream – prepoved Milan Jesih). Režija Mile Korun; dramaturgija Igor Lampret; scenografija in kostumografija Meta Hočevar; glasba Urban Koder; gib Ksenija Hribar; lektorstvo Nada Sumi. Igrajo: Aleš Valič (Tezej), Igor Samobor (Lisander), Branko Šturbej (Demetrij), Štefka Drolc, Majda Potokar, Mihaela Novak, Mojca Ribič, Alenka Vipotnik in Marijana Brecelj (atenske rokodelke); Iva Zupančič (Hipolita); Silva Čušin (Hermija); Saša Pavček (Helena); Janez Albreht (Oberon); Ivo Ban (Titanija), Janez Hočevar (Škrat) idr.
Premiera v sredo, 16. oktobra 1985.
Občinstvo je dolgo ploskalo, igralci so bili zadovoljni, premiera je imela lep uspeh, pisec teh vrstic pa... se ni znal iznebiti sitnega občutka, da je s to komično (oziroma groteskno) igro vendarle nekaj hudo narobe, in to že v zasnovi, saj je izvedba očitno dosledna, natančno in konsekventno v skladu z idejnim uprizoritvenim načrtom. Občutki so seveda samo občutki, treba jih je preveriti.
Najprej je treba reči, da je Milan Jesih opravil novo prepesnitev — Župančičev prevod je star natanko šestdeset let — z veliko artistično invencijo, fantazijo in s subtilnim smislom za humor, kar vse na oblikovno kompliciran način zahteva izvirnik. Ne morem presojati natančnosti Jesihovega dela v nadrobnostih, upam pa si trditi, da smo dobili trdno in gibko, slogovno zaokroženo, jezikovno razkošno in gladko govorljivo različico slavnega elizabetinskega izvirnika v moderni slovenščini. Na žalost je Jesihovo mojstrstvo iz uprizoritve komajda razvidno. Predstava se je namreč skoraj sistematično odrekla govorjenju v verzih, domala vsak enjambement ji je bil priložnost, da je ritmično igrivost stiha razvezala v monotono neizdiferencirano prozo, vrsto imenitnih besednih iger, sintaktičnih figur in semantičnih paradoksov pa je kratko malo »postavila v oklepaje«. Sploh je bila predstava govorno nenavadno šibka. Zdelo se je, kakor da bi zmogla (ali priznavala) samo dvoje izraznih leg: ohlapno, tako rekoč indiferentno prozaično retoriko in na drugi strani skrajno forsirano, kričeče napeto intonacijo — med obema ekstremoma pa domala nobene kombinacije.
V tem pogledu je bil svetla izjema Janez Hočevar, ki se je po dolgem času — hvalabogu — spet vrnil na gledališki oder ter kot Škrat (Puck, nekdanji Župančičev Spak) suvereno potrdil svoj izjemen komedijski in sploh igralski talent: ustvaril je sijajno duhovito, čvrsto in hkrati neizrečeno lahkotno figuro, ki se zanesljivo poigrava z vsemi mogočimi izraznimi materiali; izreden je tako v svojevrstni komiki giba kot v pretanjenem občutku za metaforično besedo in komične poante. Prav tako je Ivo Ban z jasno plastiko govoril Titanijine (!) monologe.
V tem, da sta dala režiser in dramaturg Titanijo igrati moškemu, je prvi in glavni nesporazum, ki je potegnil za seboj še celo vrsto drugih, sicer logičnih, toda za uprizoritev brez dvoma usodnih posledic. Predvsem se je s tem podrla dramatična tektonika Shakespearove komedije, ki temelji na paralelnem dogajanju in hkrati fantastičnem medsebojnem zavozlavanju treh »svetov« (dveh mladih »napačno« zaljubljenih parov, potem Titanije in Oberona z njunimi Škrati in nazadnje gruče »atenskih rokodelcev«, ki igrajo svoj »dolgoveznokratek igrokaz«). Njihov skupni imenovalec, točka, v kateri se pod čarovnim vplivom Oberonove in Škratove igre v Sanjah v kresni noči tako divje in s tako naslado smešnim zanosom (v različnih slovenskih dialektih in v enotnih kombinezonih), v slogu nekakšnega agitpropovskega (!) potujočega teatra (pripeljejo se na oder s kombijem, ki ima prave izpušne pline, in med gledalce ob bodrilni godbi delijo svoj hermafroditski umetniški manifest). Prav tako ni dvoma, da sta se vsaj Majdi Potokar, ki mora mimogrede tudi Niko Klobčič z dolgimi ušesi in dolgim oslovim falosom, in Štefki Drolc kot načelnici ansambla posrečita kar zabavni vlogi — toda vse te rokodelske šale, ki jih zgovorno in zanosno izvajajo igralke v vlogah sekstetom igralk, ne da bi bilo razvidno, zakaj in čemu. Res je, da predstavljajo igralke svoje komične moške vloge s potrebnim lahkotno
lenje in seks. Titanijino »sanjsko« koitiranje z rokodelcem Klobčičem, začaranim v osla (ki ni le neumna žival, pač pa je po renesančnem izročilu obdarjen tudi z izredno potenco), ima v komediji čisto poseben pomen: tukaj gre igra, kot ugotavlja Jan Kott, »najdlje in najgloblje v temni svet seksusa, kjer ni več ne lepote ne grdote in je samo še dušeča omama in sprostitev«. In tukaj je po vsem videzu sploh ključ do dramatičnega bistva Sna kresne noči.
Korunova predstava je ta ključ odvrgla, ne da bi to tematizirala. Med Titanijo, ki ima glavo povito v nekakšne povoje in lutko dojenčka v rokah (nenavadno čudna zamenjava za tistega »indijskega paža«, ki ga pri Shakespearu hočeta v posteljo oba, Titanija in Oberon, in zaradi katerega drug z drugim ne moreta ali nočeta), med Titanijo, ki polega kot bolna (od ljubezni?) na nekakšni postelji in z globokim moškim glasom deklamira svoje poželjive lirične verze, in med Klobčičem, spremenjenim tu v zgolj burkaško dolgoušno masko, se ne zgodi nič razen groteskne blodnje, ki je brez sence kakršnekoli čutnosti, kaj šele erotične fascinantnosti. Prav tako dosledno in v skladu s striktno antierotično Titanijo — je predstava izgnala ves erotizem tudi iz drugih svojih predelov. Celo med tistimi štirimi »napačnimi« ljubimci, ki se skoz vso dolgo igro zasledujejo in lovijo drug drugega, da bi uresničili svojo ljubezensko in polteno ihto, ga je ostalo bore malo: bil je le mrzel lov, nevrotični spori in prepiri o ljubezni in ženski lepoti, toda erosa, ne takšnega ne drugačnega, niti za vzorec. Omeniti velja, da so se igralci — Silva Čušin in Igor Samobor, Saša Pavček in Branko Šturbej — tu uspeli razigrati le takrat, kadar se »za ljubezen« prepirajo in tepejo med seboj, medtem ko je bilo njihovo koprnenje sámo popolnoma hladno in tudi njihov sanjski koitus vprašljiv. Prav tako je ostalo razmerje med Tezejem in Hipolito na ravni nekam nevrotičnih, razsekanih namigov in sarkazmov in groženj, za katere ni bilo jasno, kam v predstavi merijo.
Namesto ekstatičnega erotičnega dogajanja, ki se lahko z vso svojo čutno silovitostjo izpolni samo v začarani kresni noči in ki je kot vroča pijanost, ki se zjutraj nepremagljivo utrujena razblini, uprizarja Korun zaporedje zgolj grotesknih asociacij in aluzij, ki so v posameznih detajlih sicer polne likovnih idr., najbrž simboličnih atrakcij, vendar v svoji fragmentarni govorici nejasne in hladne, kakor da bi bile sploh aranžirane zlovoljno, z odporom in s ciničnim posmehom. Na žalost ostajajo dovolj konsekventno brez notranje konsistence, tudi brez igrivosti, celo brez humorja.
Temu skušajo sicer do neke mere odpomoči prizori z gledališkimi rokodelci, ki jih je režiser nadomestil s pomešanico seksteta igralk, ne da bi bilo razvidno, zakaj in čemu. Res je, da predstava rigorozno sledi nekakšnemu lastnemu manifestu in v teh rokodelskih prizorih z enotnimi slovenskimi dialekti v enotnih kombinezonih in ob spremljavi godbe (ki občasno prehaja v slog agitpropovskega potujočega teatra) ponuja nekaj prave igralske zabave, a ima pri tem spet občutek, da je vse skupaj preveč na prvo žogo, da bi lahko zapolnilo praznino v drugih prizorih te »komedije«.
Sna kresne noči v tej izvedbi ni mogoče razumeti drugače kot parodijo Shakespearove igre. Na žalost njen smisel ni povsem jasen in njen čisti gledališki efekt vsaj za pisca teh vrstic tudi ne prav preveč kratkočasen.
ANDREJ INKRET
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Nada Šumi Meta Hočevar Ivo Ban Silva Čušin Branko Šturbej Majda Potokar Mojca Ribič Alenka Vipotnik Marijana Brecelj Ksenija Hribar Aleš Valič Mihaela Novak Iva Zupančič Igor Samobor Štefka Drolc Urban Koder Janez Albreht Milan Jesih Saša Pavček William Shakespeare Mile Korun Igor Lampret Janez Hočevar
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Productions
- SEN KRESNE NOČI, Korun, 1985
- Archival material identifier
- 85-DLJ-1-12_799