Emil Filipčič: Altamira
Janez Povše, Primorski dnevnik, 20. 1. 1985
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
iz besede v prostor
Emil Filipčič: Altamira
PRIK. OLIFERLER 20.01.85
JANEZ POVŠE
Če smo informativno uvedli tekočo gledališko sezono z odzivno uprizoritvijo igre Alenke Goljevšček »Pod Prešernovo glavo«, potem velja v okviru slovenskih novitet — tukaj moramo seveda odšteti že obravnavane in registrirane predstave obeh primorskih gledališč — na vsak način podrobneje osvetliti otvoritveno predstave Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, »Altamiro« Emila Filipčiča. Pisatelj najmlajše generacije je posebno s predstavo »Ujetniki svobode« Mladinskega gledališča v Ljubljani okrepil prepričanje, da bo svojo posebno zasnovo proznega pisanja nadaljeval tudi v drami.
»Altamira« je predstava, ki po eni strani navdušuje in po drugi strani odpira toliko nerešenih ali vsaj nakazanih vprašanj, da smo s takšno opredelitvijo tako rekoč zajeli strokovne odzive sami premieri. Gotovo besedilo v režiji Vita Tauferja imponira z radikalnostjo teme oziroma radikalnostjo obdelave te iste teme: oče in sin znotraj razpadle družinske sheme — mati ju je že zdavnaj zapustila — filozofijo, da je vse skupaj v svetu nesmiselno, tako rekoč brezizhodno, da je jalov vsak in vsakršen poskus izkopati se iz slepe ulice in da je podobno, kot je propadla njuna družina, propadlo in zgnilo tudi vse ostalo, še več: od pamtiveka se svet vrti na popolnoma enak način, treba je samo bistre in prodorne pameti, pa je človeku dano videti stopicanje zgodovine na mestu, sicer v drugih preoblekah, vendar z izredno podobnimi temeljnimi nagnenji, ki aktualno zgodovino pogojujejo. Od Altamire, se pravi človekove prazgodovine, se je spremenilo zanemarljivo malo, to je nemara čas, da se otresemo iluzij, pogledamo resnici v oči in enkrat za vselej ugotovimo, kaj bi z vsem tem stopicanjem na mestu. Težava je seveda v odpiranju oči in temu cilju je posvečena akcija obeh, sina in očeta, da bi z alkoholom in mamili prepričala tudi druge, po možnosti same varuhe reda in pravice, da za iluzijo ni ničesar drugega, kot le iztreznenje ali pa vtopitev v novo, naslednjo iluzijo.
Kot orisana filozofska shema sega na sam rob vsakršnega defetizma, pa dobiva v zapisu Filipčičevega, pa tudi Tauferjevega umetniškega gledanja nenavadno, poetično in v nekem smislu šarmantno podobo: nekaj sarkastičnega, lucidnega in tudi duhovitega je v razpredanju obeh protagonistov, nekaj zrele možatosti je v njunem fantazijskem dialogu, ki hipoma obseže v enem samem stavku vse od prisotnega predmeta pa do zvezd na nebu, ki pri vsej kaleidoskopični godlji ljubko sodelujejo. V približno takšni strukturi si sledijo bleščeči drobci Filipčičevega peresa, ki se nedvomno ponaša z močnim nabojem napete poetike in miselne prodornosti. Aleš Valič in Polde Bibič učinkovito in drzno uveljavljata svojo igralsko in miselno pozicijo, pri čemer posebno preseneča Aleš Valič z izjemno hitrim in gostim govorom, sijajnim in suverenim memoriranjem besedila in vrtoglavimi miselnimi preskoki.
V drugem prevesi edelicno Altamiro, se predstava preko narkotične sanje in kaos, pa pridemo do tistega dela besedila in predstave, ki ne izpolnjuje sproženih pričakovanj. Del se namreč sprevrže v meni v ene same teme, enega samega vzdušja, ni več pravega dejanja, ostri in močni besedni in uprizoritveni elementi pričnejo kazati rebra in mogoče je ugotoviti, da se post-modernizem ne more otresti lastne manire: neupoštevanja dramske zgradbe kot take, v gledališkem smislu pa ropotarnice modernističnega gledališča, ki bi se ji reklo namerno »revna« in odrsko razgaljena estetika, mestoma bizarna in preprosta provokativna metaforika, že po vsej verjetnosti izrabljena golota itd. Posebno opozarja nase pomanjkanje upoštevanje dramske zgradbe, kjer je v primeru obravnavane predstave docela jasno, da se zastavlja kot novoekspresionistična gradnja, ki mora dosledno in to do konca razvijati princip junakove poti, sosledja močnih in presenetljivih, vedno »drugačnih« prizorov — tukaj pa se ta princip že na polovici igre totalno razblini. Ker gre za dobro besedilo kot tako, se zato tembolj izrazito izpostavlja resnica, da je v drami vsakršne zvrsti zgradba, da ne rečemo dejanje, tisti na videz zgolj oblikovni del stvaritve, ki pa je samo na drame. Ne dostvo in vsebini bi podcenjevali drugih zvrsti, je tudi danes logično epike do dramatike stopnjuje obvezen in obvezujoč faktor zgradbe, ki postaja vse bolj kompliciran in prefinjen faktor, brez katerega končno v drami ni nič več možno, vsaj dramatičnost ne. Z drugimi besedami: dobra tema je najtežje ustrezno realizirana ravno v dramskem žanru.
Kljub vsem pričujočim razmislekom pa Filipčičeva »Altamira« vendar izzveni kot hrabro in drzno umetniško dejanje: takšna uprizoritvena redkost pa seveda zasluži, da o njej razmišljamo tudi izven tukaj obravnavane predstave.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Productions
- ALTAMIRA, Taufer, 1984
- Archival material identifier
- 85-DLJ-1-12_799