Deklilca z zlatimi očmi
Vesna Marinčič, Mladina, 12. 10. 1963
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Ali še kdaj srečate Špelo Rozin?
DEKLICA Z ZLATIMI OČMI
To je sicer naslov francoskega filma. Ko sem prvič govorila s Špelo in ji gledala v oči, sem pomislila na naslov in se še spomnila nisem na film.
Pred petimi leti je Špela s šolsko torbo pod pazduho stala pred vrati neke hiše na Vrtači in se pogovarjala s sošolkami. O čemu? Le o čemu se petošolke pogovarjajo! Takrat je morda zbirala fotografije filmskih igralk in igralcev. Začela je hoditi na plesne vaje in matematika ji je delala težave. Navduševala se je nad popevkami. Med poletnimi počitnicami je šla na morje. Imela je lep glas. Vsak večer je stala pred mikrofonom in pela plesočim parom. Potem je bilo poletja konec in plesov, glasbe in popevk tudi. In Špelina »služba« tudi. Čakala jo je šola.
Prvi nastop na filmskem platnu: kratkometražni film »On in njegovi« režiserja Mirka Groblerja. Špela v kratkem prizorčku. Opazili so jo vsi Ljubljančani. Drugi, večji nastop na filmskem platnu: »Tri četrtine sonca«, Špela v daljšem in pomembnejšem prizorčku. Sedi na kolesu in Tonči Vrdoljak ji nekaj dopoveduje. Potem dobi Špela glavne vloge: »Čudno dekle«, »Pesem«, »Nočni izlet«, »Dve noči v enem dnevu«... »Čudno dekle« ji je utrlo pot v svet, doma pa ji je prineslo občudovanje in priznanje. Odslej ima Špela poklic: filmska igralka.
Kdo ve, kaj je tisto šestnajstletno dekle hotelo! Morda si je dopovedovalo: Nočem biti dolgočasna gimnazijka, ki ji je dolgčas in ki misli le na to, kaj bo, ko odraste. Jaz imam talent in lahko že sedaj nekaj naredim iz sebe.
Je bila Špela takrat, ko je pela v nekem obmorskem kraju, ambiciozna? Katera petošolka ne sanja o slavi, o princu, o...? Špela se je razlikovala od svojih vrstnic: ona ni samo sanjala... Katera petošolka ni un pusana musica igrala? Najbrž tudi Špela; očitno pa je vedela, kaj je zanjo ta čas dosegljivo in izvedljivo in česa se torej lahko loti z upanjem na uspeh. Mlado »sezonsko« pevko ob morju so imeli vsi radi.
Te dni je bila dvajsetletna filmska igralka Špela Rozin doma, v Ljubljani. Prišla je le za nekaj dni. Kovčkov niti ni izpraznila. »Privoščila« si je en dan bolezni.
Tam se ne bi kar tako ulegla. Samo doma si lahko bolan, je rekla.
- Dobro, da ste prišli danes. Jutri bi me ne našli doma. Moram k šivilji. Smešno, ne! Ampak v Ljubljani imam šiviljo, ki mi zelo hitro naredi. Modele za svoje obleke narišem vedno sama...
Ko so jo pred časom novinarji spraševali, kaj bi rada postala, je dejala, da kostumografka. No, postala je nekaj drugega, na kar novinarji takrat še niso resno računali. Njena želja pa se še vedno lahko uresniči. V Rimu, kjer ima angažma in že nekaj mesecev snema, obiskuje kostumografski tečaj...
- To je edino, kar imam v prostem času. Brez tega bi mi bilo dolgčas.
- V kino tam veliko hodite? In v gledališče?
- Sama ne morem nikamor. Na ulici me spoznajo in v trenutku je okoli mene kopica otrok. Tako hodim ven le v spremstvu kolegov in svojega managerja. Sicer pa, saj veste, v Italiji je drugačna mentaliteta, kot pri nas. Če je ženska sama na cesti, se ji kmalu hoče kdo pridružiti... In to ni prijetno. Gledališče pa je tam drugačno. Eno predstavo vrtijo kar po pol leta. Videla sem zabaven gledališki komad z Leo Massari in Ninom Manfredijem, filmskima igralcema, v glavnih vlogah.
Spoznali ste veliko filmskih zvezd in zvezdnikov...
- Najbolj všeč mi je Monica Vitti. Ni mi sicer všeč, da nosi strupeno zelene obleke in rdečkasto blond lase... Vedno je z Antonionijem, ki ji tudi svetuje, katere vloge naj sprejme in katere odkloni. Monica je silno preprosta. O sebi na primer pravi, da prav dobro ve, da ni lepa, saj ima ogledalo v hiši... Res je, da je v profil nikoli ne snemajo, da ima mnogo peg, toda to je zame najbolj ženstvena igralka. V Dubrovniku sem pri snemanju filma »Sumljivi patrioti« spoznala Rafa Valloneja, Stewarta Grangerja, Mickyja Rooneya... Taki so kot drugi ljudje in tudi obnašajo se tako kot drugi ljudje.
- Sedaj ste dlje časa prebili v Rimu in se tja zaradi pogodbe tudi vračate. Kako je v tujini?
Vsakič, ko pridem v Ljubljano, se mi zdi nenavadno lepa. Vedno kaj spremenijo v njej. Ceste, nove hiše... Kar se tiče tujine, mi je bilo najbolj všeč na Poljskem, ko sem tam snemala »Julijo«, temačen film o vetru, sivih pokrajinah... Ko bom imela vsega čez glavo, bom šla na Poljsko, sem rekla. Hrana je pa čudna tam. Vse mlečno. Solata s smetano. V Italiji najraje jem špagete in sadje.
= V Rimu ste snemali film »Via Veneto«. Ali ste ga dokončali?
Film »Via Veneto« sicer še ni posnet, toda jaz sem ga končala. To je namreč film brez glavnih vlog, film o srečanjih na ulici. Igram epizodno vlogo skupaj z Gérardom Blainom. Veliko je posnetkov s skrito kamero. Scenarij sploh ni izdelan in snema se tako rekoč iz dneva v dan.
Kar malce se je razburila, kot da sovraži neorganizirano delo. Potem se je namrščila še enkrat, ko je pripovedovala o tujih novinarjih, ki so jo spraševali po zgolj osebnih zadevah. Ni jim odgovarjala na vprašanja tako, kot bi oni radi in sedaj ima »na vesti« kar 150 neobjavljenih intervjujev. Pokazala je stran iz nekega italijanskega časopisa in rekla:
Objavljena je bila precej velika slika, njen obraz iz »Nočnega izleta« in ob njej z velikimi črkami Špela Rozin in kratek informativni tekst.
- Taka je pa reklama zame!
- Kako pa je bilo s tisto neokusno šalo, češ, da ste se ponesrečili z avtomobilom?
- Takrat sem bila v Dubrovniku. Tisti dan sem imela ravno prost in šla na celodnevni izlet. Ko sem se vrnila, so me obsuli z vprašanji, kaj je. Da, neprestano zvonijo telefoni in sprašujejo po meni. Takrat sem se najbolj prestrašila zaradi mame, že teden dni ji nisem pisala... No, zares neokusna šala!
Spoznali ste mladino različnih narodnosti...
- Nisem. Sploh nimam stika z mladino in prav nič ne vem o njej. Samo slišim. Slišala sem na primer tudi to, da so neki ljubljanski teenagerji prodajali moje bolj pomanjkljivo oblečene slike iz filma »Nočni izlet«. Po 1000 din kos...
- In prijateljice, ki ste jih imeli v šoli, ali vas še poznajo? Kako pa gledajo na vas sedaj, ko ste postali to, kar so si tudi same želele in kar imajo sedaj za nedosegljivo?
- Še vedno se poznamo med sabo in kadar se srečamo so zelo prijazne. Ampak ta prijaznost ni iskrena. Veliko od njih se jih je vpisalo na Igralsko, čeprav se o tem nismo nikoli menile. Nekatere me gledajo kot malega boga, nekatere so mi nevoščljive...
Povedala je čisto tako, kot bi lahko človek sam sklepal.
Na vrsto so prišle fotografije. Cel kup fotografij. Ameriški fotograf ji je obraz osvetlil po svoje, italijanski po svoje... Špela skupaj z Rafom Vallonejem, Špela kot partizanka, Špela v kopalkah... Iz kupa se izmuzne nekakšna družinska slika. Špela in neki on skupaj z otročičkom.
- To je pa moj mož in moj sin. Štiri mesece.
Veliko začudenje. Sina in moža ima? Pa kako, da nihče ne ve tega? Ali je tako imenitno skrivala in se je ta trenutek odločila, da se »izpove«? Prelepo za novinarja, ki ga doleti taka ekskluzivna izjava!
- Saj ni res! To je iz filma »Sumljivi patrioti«!
Navihano in od srca se nasmeji, vsa zadovoljna, da ji je potegavščina uspela.
- Lahko pa sliko objavite in naredite pod njo podpis, da ne bo čisto jasno, kako in kaj, saj razumete...
Naj ponovim potegavščino! In še poslednje vprašanje:
- Ali odgovarjate na vsa pisma, ki vam jih pišejo oboževalci?
- Na vsa, ker mislim, da je to potrebno. V italijanski pogodbi sem podpisala tudi to, da bom odgovorila na vsako pismo. Sicer se lahko zgodi, da dobiš grozilno pismo, ki se glasi približno takole: Gina mi je lahko poslala tri slike, ti pa še ene ne moreš! Nobenega tvojega filma ne bom šel več gledat in okoli bom grdo govoril o tebi!... Dobim tudi po dvajset pisem na dan. Navadno vsa prosijo za fotografijo! Na ljubljanska pisma odgovarjata mama in sestra. Eno najbolj »posrečenih« je bilo tisto, ko mi je nekdo pisal ob priliki, ko sem od »Sporta in sveta« dobila tradicionalen zlat prstan. Navdušeni oboževalec je napisal: »Špelice, ovaj prstan je lep ali moj bi bio sladži!«
Špela je že odpotovala nazaj, v Rim. O svojem novem filmu ni hotela še ničesar povedati. Rekla je le, da sedaj že lahko izbira scenarije in da ji ni treba igrati v »cirkuških filmih«. Prihodnje leto bo šla v Ameriko.
Ali kdaj srečate na ljubljanskih ulicah Špelo Rozin, vitko dekle z zlatimi očmi? Le redkokdaj. Kmalu jo boste samo še na filmskem platnu. Spet je odšla in rekla, da ji zares ne moremo zameriti, saj doma že dolgo časa ni bilo vloge zanjo...
Vesna Marinčič
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Note
- Intervju; Fotografija;
- Archival material identifier
- 1963-10-1401-1500_2125-2126