Gledališka kronika 1964-65
Andrej Inkret, Naši razgledi, 21. 11. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Gledališka kronika 1964-65
Mestno gledališče
ljubljansko
F. M. DOSTOJEVSKI: PONIŽANI IN RAZŽALJENI (DRAMATIZACIJA L. RAHMANOV IN Z. JUDKEVIČ). - Pri predstavi Ponižanih in razžaljenih v MGL se zdi, da se mora kritična misel vrteti predvsem okrog dveh imen. Pridobili sta si trdno določeno težo, ostro ograjen prostor in tako ali drugače izmerjeno slavo v naših dozdajšnjih in sedanjih relacijah do zgodovine in kulture, ki je del našega bivanja. In kot da je treba zdaj to njuno nepogrešljivost in slavo samo še utrjevati in naprej dimenzionirati izhajajoč iz vnaprej jasnega, čeprav močno splošnega dejstva, da se pač njune dozdajšnje vloge ne dá in ne sme negirati (dialektično) in da so njune včerajšnje zasluge apriorno jamstvo tudi za ustvarjalno kvaliteto današnjega ali jutrišnjega dela pa za njegovo slavo. Ker sta imeni pisatelja F. M. Dostojevskega in režiserja ter scenografa ing. arch. Bojana Stupice v tem primeru tesno povezani z gledališčem, torej usodno zaznamovani s predznakom današnjega dne, njune žive pričujočnosti in njune izumiteljske, iščoče ustvarjalnosti v tem današnjem dnevu, se vse skupaj nekoliko zamaje. Njuno funkcionalnost je ne glede na dozdajšnjo težo – treba definirati na novo, iz srži predstave, o kateri nam je razmišljati.
Če se na tem mestu moje kritično izhodišče ponavlja, mogoče celo z enakimi besedami, kot je kdaj že bilo zapisano, se zato, ker se v neposredni gledališki praksi in še posebej v tem primeru ni realiziralo v tolikšni meri, da bi ga bilo mogoče v neposredni problematiki tudi konkretno, vsebinsko preskusiti, dimenzionirati in razviti naprej. Hkrati pa moram preprosto povedati še to, da mu nevzdržnosti do zdaj še nihče ni očital. Kritični odnos, ki bi ga rad na kratko opisal ob tem gledališkem poskusu z Dostojevskim, bi torej hotel ponazoriti še krizo, v kateri sem se skupaj z gledališčem znašel tudi sam. To, da moram ob tej predstavi posegati po že uporabljenem in pretežno formalnem kritičnem instrumentariju, ki se še zmerom zbegano vrti v samem svojem izhodišču in da ne čutim do vizije sveta in Dostojevskega, kakor jo je prejšnji petek na odru razvil Bojan Stupica, nobene intimne afinitete, nima najbrž nobenega smisla razlagati. Zato bi bilo najbrž bolje, če bi sploh molčal. Na žalost pa se zaradi nekakšne znotranje trme ne morem odločiti, da bi se nehal zanimati za slovensko gledališče, ki je del istega (življenjskega) prostora, kakor tudi moje bivanje. Zato kljub odsotnosti sleherne intimne afinitete vendarle pišem o Dostojevskem v MGL. Kriza pa je v tem, da se skupaj z gledališčem (in ne samo MGL) moram ponavljati v zahtevi po drugačnem izhodišču. Je to jezuitstvo? - Pustimo ob strani podrobno analizo samega teksta Ponižanih in razžaljenih zanjo je tu premalo prostora in ga poglejmo samo z gledaliških aspektov.
Predstava je res postavljala antitezo tako, kot jo je videl v Ljubljanskem dnevniku (14. novembra 1964) Vasja Predan: »etična čistost in vzvišenost pripadata svetu poezije, etični cinizem pa svetu poniglavega razuma«. S tem pa, ko je predstava vztrajala na tako brezizhodno poenostavljenem dramatičnem jedru, je podčrtala melodramske elemente tega prvenca Fjodorja Mihajloviča in njegove dramatizacije, namesto da bi poskušala prevalorizirati njegovo vsebino na škodo ustvarjalnih intencij Dostojevskega v bolj komplicirano, sodobno sfero.
Poskusimo kakor nam pač narekuje
naša kritična domena skicirati problematičnost zgornje poenostavitve. »Etična čistost« in poezija zaznamuje (v ljubljanski predstavi) svet nepokvarjenih, »lepih« duš, vdanih usodi in neavtentičnim situacijam, v katere jih ta usoda poriva (Nataša, Nelly, Ana Andrejevna, Ihmenjev itn.); predanih z upanjem napolnjenim čakanjem, da se bodo iz ponižanih in razžaljenih spet prevrednotili v »ponosne« ljudi; da bodo sami postali usoda in si bodo sami ustvarjali svoje (avtentične) situacije iz svobodne volje. Svet »etičnega cinizma« in »poniglavega razuma« je prav tako sublimiran do svoje najvišje možne mere, tako da že prehaja v tisto sfero, kjer postaja sam sebi namen (Valkovski) in zategadelj prav tako neavtentičen. Če postavimo to, skoraj že patologizirano antitezo na oder brez sleherne ironične barve in slehernega posmehljivega tona, ki ga v kontekstu pozna morda že sam Dostojevski, ko že tako hipertrofira absurdno situacijo, bomo kaj kmalu v območju zelo ganljive melodrame, kjer je sleherna beseda o vsebinskih vzporednicah z našo sodobnostjo mučna. Mislim, da režiserju Bojanu Stupici ne bom krivičen, če napišem, da je bilo v predstavi čutiti prav to melodramatičnost in prav taisti ganljivi manifest absurdni usodi slepo naklonjenih trpečih »lepih duš«, katerih trpljenje pa ni razkrivalo resnice oz. nujnosti, fatalnosti njihovega bivanja. Mislim, da bi skoz ironiziran kontekst razkriti - režiserjev odnos do tega Dostojevskega moral preseči. absurdne situacije Ponižanih in razžaljenih ter povedati, kje so stvarne korenine te absurdne situacije. Intimna režiserjeva »naklonjenost« tekstu bi naj ne pomenila pristajanja na tekst in ga z vsemi absurdi ne bi smela še potencirati (in poenostaviti) v manifest trpljenja, resignacije, nemoči in žalosti, ampak bi ga naj dvignila v sfero, ki bi razkrivala resnico pričujočega ambienta, tistega, ki sedi v dvorani pa naj bo ta resnica še tako nihilistična. Nobenih samovoljnih receptov nočem in ne znam zapisovati, zdi pa se mi, da bi predstava morala govoriti o absurdnih situacijah na manj patetiziran in manj »zaresno« trpeč način; in da bi morala dvigniti vso to samozadostnost v bolj prizadeti nivo tudi teatrsko sodobnejšega, mogoče celo grotesknega zavedanja sebe in svojega sveta. Zelo je motil nepotreben in zastarel scenski dekor (stene), ki je po nepotrebnem zaustavljal dogajanje in slabil ritem ter s čipkastimi zavesami in cvetličnimi vzorci na stenah vso to obupano resnost postavljal v nekam posladkan in operni okvir, utesnjeval odrski prostor, hkrati pa prepričeval, da je scenograf premagal režiserja, posebej še, ker so se igravci mogli na samo dekorativno sceno bolj malo naslanjati. Reči pa je treba, da je igravsko predstava dovolj homogena in stilno enotna. Pomisleki zoper osnovno koncepcijo – realizem, ki sega ponekod že v naturalistično psihologiziranje in ilustriranje (dežnik, blato na cesti) in ki mu niti poetični inserti ne morejo odvzeti »krute« zaresnosti, ki se nam zdi v osnovi neverjetna pa bi mogli obveljati tudi tu.
ANDREJ INKRET
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko
- Productions
- PONIŽANI IN RAZŽALJENI, Stupica, 1964
- Archival material identifier
- 1964-11-3101-3200_3121