Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Ob petdesetletnici Staneta Severja

Ivan, Večer, 21. 11. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Ob petdesetletnici Staneta Severja Kdo leta štel bi, če drevo brsti, kdo življenje bi odšteval, če se sad rodi? Nič pesniškega in pisateljskega ne bom skušal zmašiti ob tvoji petdesetletnici. To naj opravijo poeti, kritiki in tisti, ki jih je družba, sedanja, mislim letošnja, za to pooblastila. Ti bodo povedali, da si se rodil, da si živel (že kakor si bodi), ustvarjal in poustvarjal, dokler nisi zabredel v drugo polovico stoletja. Manjkalo ne bo sprejemov, priznanj, morda tudi ne kakšnega odlikovanja, tudi ne okrasnih pridevnikov in poklonov, celo od kritikov. Toda vseeno ne bom tiho. Ne bom pa govoril o tem, o čemer bodo možgane ožemali drugi. Kajti zaklel sem se, da ne bom nikdar razpravljal o tvojih kreacijah na odru, godrnjanju v radiu in nastopih na televiziji. In to takrat, ko si me hudomušno opozoril, da mi ni treba v parterju vstajati, če si vi na odru privoščite himno. Za ta spodrsljaj nisem sam kriv. Ti in tvoja umetnost imata precejšen delež zraven. Odkar in kadar te gledam na odru, ne vidim v tebi tistega Staneta, ki ga poznam 28 let, marveč se mi vsakokrat zdi, da prisostvujem maši, gostiji ali pogrebu. No, namesto maše bi lahko omenil obred, obred pa je tudi poroka in pogreb. In kam bi potemtakem s svojim »ine. Pa se mi le zdi, da sem prav povedal. Maše so različne, kakor so različne veroizpovedi. In če je še tisti, ki je mašo sestavljal, in tisti, ki jo bere, resnično veren, da veruje v to, kar je napisano in kar bere, potem je tak obred edinstven, enkraten, neizbisen in neponovljiv. In ob taki priliki si me zapeljal. Mene seveda in še več drugih. Toda videl si najbrž samo mene, pa se ti je zazdelo, da se nisi zelo zmotil, če si morda že pred 28 leti dvomil, ali sem ali nisem - teleban. Za to pa se ti želim maščevati. cet. Kot pozavčin, kateremu so vsi neznani obrazi znani, ženin in nevesta pa najbližja sorodnika. Napletaš, zapletaš in razpletaš, da mi je vedno tesno pri srcu v bojazni, kako se bo to končalo. Tako kot pred 28 leti, ko si si kar v razredu nataknil cyranojevski nos in v usta potisnil dva tampona. Čeprav se je že ura začela, nisi in nisi hotel končati z recitacijo. Še zapel si. Nisi pa videl, kako te opazuje profesor Fran Fink, ki je po nekaj sekundah umirjeno, nosljajoče pribil: »Sever, vi ste pa lokale zamenjali«. Samo še: Oprostite, gospod profesor, in namesto Cyranoja si bil v klopi samo ti. novi cesti, ki ti je vrnila dva dinarja, namenjena za salove cevirke, in ti jih podarila za štiri. Pa naša »stara« študen-Lovska mamica s Frankopanove 10 (pred meseci je praznovala 70-letnico), ki je delila s tabo poleg drugega poredkoma kavo, večkrat pa knajp in cikorijo. Pa profesor Fink, ki te je kot razrednik prizanesljivo opominjal, da ne bodi nestrpen, dokler nimaš mature v žepu; pa direktor Kadunc, ki te je na vse pretege opravičeval pred »oblastjo«, ker si večkrat sredi Maribora pri belem dnevu zavpil: Oja, Rusija moja!, pa zdravnik, ki ti je potrjeval opravičila, češ da prebolevaš tuberkolozo, a si izostajal zaradi dela v Ljubljani. Vsi ti in še mnogo drugih te je rodilo, redilo in vzgajalo. Pred pogrebom pa imam posebno spoštovanje in rešpekt. Vedno in pri vsakem sem posebno zbran, saj se mi takrat razkriva velika veličina življenja in še večja - smrti. In ti dve veličini sta mi vedno najbolj resnični. Vsakokrat, kadar se na deskah s tvojo besedo razkrivajo velike resnice, otrpnem, ker jih razglašaš življenjsko krvavo in smrtno nedvoumno. če pomislim, da ne bom mogel zaznati svoje zadnje resnice, potem mi je tvoja toliko ljubša. Toda o tem in še o čem drugem prepuščam besedo bolj poklicanim. Gulil si se pedagogiko, zgodovino pedagogike in mnogo drugih predmetov, katere bi bil srečen, če bi jih vsaj pred maturo vrag vzel. Ne zato, ker jih ne bi maral, marveč zato, ker si moral večkrat v Ljubljano na šentjakobski oder, da si zaslužil kakšne fičenke. Večkrat si se zgražal nad vsemi zgodovinami: občo, narodno, književno in pedagoško. Upirale so se ti, ker so bili tako važni datumi rojstev, porok, smrti, pogodb, tiska del in podobnih. Iz zgodovine si želel odkriti več življenja, resnic, izkušenj, več tistega za vsakdanjo rabo. Bi poizkusila kaj popraviti? Morda, če soglašaš, da pričnem kar pri tebi. Rodila te je slovenska mati. Vendar še besedico o gostiji in pogrebu. Sem star abonmajevec v drami in se neredko potim v parterju. Ne zato, ker ne bi dovolj zračili, temveč zaradi dogajanja na odru. Ti pa kar tako na njem, kot da bi prišel na kmečko ohceti. Delala in garala, da bi ti oskrbela večji kos boljšega kruha. Rodila, redila in vzgojila. Takšnega, kot si, so te rodile tudi razmere Slovenije med dvema vojnama. Gospodarske, prosvetne in kulturne. Nemalokrat te Nekaj nespremenljivega pa je bilo v tebi. Neugnana sila poustvarjati umetnost in življenje. Se spominjaš, kako je bilo, ko smo ti iz nagajivosti odvzeli Cyranojev nos pa si iz klobuka začel rezati copate in iz plašča krojiti čepico? In ko ti je nazadnje ostal samo pipec, si hotel izrezljati »pišukos« iz prsta? Zagnan in trmast. Vsak predmet ti je nekaj pomenil, vsaka reč ali stvar ti je bila simbol. Vsak simbol življenje in resnica. Fant, kakršen si bil, si moral imeti tudi dekle. Lepo, čedno je bilo. Le sam vrag vedi, če ji je bilo sploh znano, da je ona »tvoja« punca. Ko si zmenjen sestanek zgrešil za dva dni in je ni bilo na dogovorjenem kraju, si zamahnil z roko, poiskal v treh cvetličarnah najlepši popek vrtnice, ga po njej imenoval in bil zadovoljen: »Ta me vsaj ne moti pri recitaciji«. Še in še bi bilo vredno razpredati spomine. Toda za zdaj bodi dovolj. Čeprav ne šolnik, si pedagog. S širšim katedrom, večjim razredom in s številnejšimi učenci. Pa vendar ne pozabi na tisti klasični razred, ki ti je bil nekoč drugi dom. In ne na tisto jezo, ki si jo kuhal ob mrtvi zgodovini. Poizkusi učencem, mladini povedati svojo zgodovino sam, po svoje. Tako, da bo sveža, dišeča po krvi in mesu, življenju in resnici. Če sem te že začel prosjačiti z razliko od drugih, ki te bodo obdarovali - mi dovoli še eno prošnjo. Našo študentovsko mamo imaš rad. Času in razmeram ustrezno si ji ob slovesu želel nedvoumno povedati, da se je boš mnogokrat spomnil. Saj si dejal: »Mama, kadar mi bo najhuje, se te bom spomnil«. Toda v 28 letih se je marsikaj spremenilo. Tudi slabe možnosti za umetnike. Kaj, ko bi v obljubi besedico »najhuje« zamenjal z »dobros«? Vse dobro ti želi Ivan

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1964-11-3101-3200_3139-3140
Report a problem to oder@slogi.si.