Na začetni ravni
Marina Golouh, Delo, 26. 11. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Film
Na začetni ravni
Že res, da se je beograjski kinoklub naglo povzpel do konkurenčnega sodelovanja na puljskem festivalu in da je bilo to za jugoslovanski amaterski film prestižnega pomena. Pričakovali smo, da bodo ti filmski amaterji kot zaledje naše filmske ustvarjalnosti, tisto najbolj zavzeto, polno novih idej in spodbudnih svežih realizacij, vendar posegli v domačo filmsko proizvodnjo, najavili kanabreklost, direktno zgledovanje pri tipu dokumentarca, ki je Slovence klo gre za kulturno-potopisne filme ke njene veljavne nove poteze. Teh pa letošnji Pulj vendar še ni videl.
V soboto in nedeljo se je v Ljubljani iztekel osmi festival amaterskega filma Jugoslavije. Beograjčani se ga niso več udeležili, ostali so filmi amaterjev iz Zagreba, Splita, Ljubljane in Kranja. Festival je pustil nekaj drobnih odprtih možnosti za intenzivnejšo bero v prihodnosti (pa ne da šele daljni?!), bil je po nameri in zanimanju, ki ga je izzval, sicer simpatičen, kot pregled sedanjega amaterskega filma v državi pa je izpričal začetno raven. Nemara ni preveč zlobno, če rečemo, da je bil v nekem smislu vendarle tudi eden izmed (amaterskih) izrazov celotnega položaja jugoslovanskega filma: kar je bilo solidno narejenega, je bolj ali manj v kaj starih okvirih, eksperiment je bil pa, razen (na tri prste seštetih izjem) sam sebi namen, morebiti kopija nekih izraznih novosti modernega filma.
Kako so se obnesli slovenski filmi? Nasploh povedano na solidni realizacijski stopnici, čeprav začetni, v konvencionalnih merilih.
Slovenski barvni film »Roma aeterna«, ki je dobil med dokumentarci zlato plaketo in še druge nagrade, zanimiv zlasti po izhodiščni misli, vsekakor humani in logično razviti, očituje, po drugi strani še zmerom pripovedno janske poteze dogodkov in ljudi.
sko proizvodnjo, najavili kanabreklost, direktno zgledovanje pri tipu dokumentarca, ki je Slovence klo gre za kulturno-potopisne filme zastopal na velikem filmskem platnu v minulih desetih letih. Res so tako »Roma aeterna« in poleg te prav tako barvni film »V kraljestvu sončnega boga« predstavili spretne, razpoloženjske filmske skice, iskreno željo avtorjev, da skozi naročene filme vseeno povedo kako globljo misel o ljudeh in pohodu časa, res je moč v njih govoriti o prenekateri vzorni barvni kombinaciji in tudi estetski učinkovitosti, kratko malo o solidni izdelavi a zmerom po utečenih sledeh. Redkokdaj se tako razkaže živ preoblikovalni poseg, seveda splošne, direktnega posega vaše prilike ni. Odštevam dokumentarec »Leta zorenja«, ne morem razumeti, kako da so ga celo nagradili, ko gre za preživelo kompariranje Socialističnih dosežkov pri nas, kar gledalca odbija in sploh briše odločbo o Pra.
Včasih je pri nas »Vibafilm« pomenil »novatorja« v kratkometražni filmski satiri. Še zmerom nedorečeni, a satiri vendarle. Po teh poteh, da bi torej pokukal v sedanjost, je šel črno-beli film »Noli tangere«. Duhovitost tega filma je skromna. Poskus sodobne filmske pravljice, igrani filmček »Igračka«, je prikupen v tovrstni svoji težnji, a čeznjo ne seže. Čeprav je pri tem res, da je ta zvrst v naši proizvodnji tako zanemarjena, da se razveselimo vsakega drobcenega poskusa. Kranjčani so poskusili z »Nadstavbo«, žanrskim dveminutnim filmskim klca em, po zgledu zagrebške risane šole. Za hipec so si izposodili motiv prevzgoje, malce poironizirali ob družbeni nadstavbi. Namen še ni dosti.
Za naš slovenski delež na festivalu ostajata, glede na eksperiment, slej ko prej interesantna Meglič in Neubauer z igranim filmom »Vizija« (Križanke, dekle, baletni duo na osamelem tlaku, umetnost, ki bogati). Izžareva dejansko eksperimentalno nujo, izpovedno samorastlost. Oba avtorja sta sicer bila zastopana tudi z žanrskim filmom »Na konicah prstov«. Tu pa se je potrdila že stara modrost: roke igrajo in oživljajo, konice prstov še tako dobre balerine, še tako zapredene v igro kamere, pa so skoraj neestetske.
MARINA GOLOUH
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Ljubiteljsko gledališče
- People
- Henrik Neubauer Janez Meglič
- Archival material identifier
- 1964-11-3101-3200_3293