Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Hura gledališču in mladini

Vesna Marinčič, Mladina, 2. 2. 1963

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
HURA GLEDALIŠČU IN MLADINI Jezne mladenke in jezni mladeniči mesta Ljubljane se v gnevu ozirajo na Festivalno dvorano in si ne morejo in ne znajo pomagati. Nekateri sprašujejo, nekateri se razburjajo, nekateri svetujejo, a vrata ostajajo zaprta. Včasih se zgodi, da se odprejo kvečjemu kakšnim brucem. Če pomislimo, pa sobotni in nedeljski plesi zares niso bistveni, ne! Mladina naj misli na učenje in dokler je mlada, naj bo lepo doma. Zaradi twista in madisona je tako že čisto podivjala. Zabava naj se na stara leta, ko ne bo imela drugih skrbi. Sicer pa naj bi se tudi trenutno izživljala! Zgornji odstavek pomeni napad, ne pa obračun. Na žalost! Tole s Festivalno dvorano je že tako zapleteno in črno, da mi še na misel ne bi prišlo, da bi skušala kaj razvoz­lati ali pobeliti. Ostane torej kulturno izživljanje. Tu je še ena dvorana, ki nima tako grenke preteklosti oziroma sedanjosti. To je dvorana nekdanjega kina Soče, kjer Klub Mladih ob nedeljah vrti svoje filme in kjer kdaj pa kdaj dvigne gledališko zaveso Mladinsko gledališče. Torej za Mladinsko gledališče gre. Njegova vrata se še odpirajo (hura igralcem in njihovi umetnosti!), pa čeprav škripajo. Škripajo. Lansko sezono je zmanjkalo denarja in gledališče je svoje obveznosti do abonentov lahko izpolnilo šele na začetku prihodnje, to je letošnje sezone. Letos je prepustilo vseh trinajst mladinskih abonmajev Drami. Lani je bilo še v sklopu Ljubljanskega festivala, letos ni več. Letos sploh ne ve več, kam spada; zanj se je sicer »potegovala« bežigrajska občina, ki pa ni bila pripravljena dajati denarja. S tem torej ni nič. Govorili so tudi o priključitvi Centru za estetsko vzgojo, kjer bi pa Mladinsko gledališče zagotovo izgubilo svoj pravi pomen in namen. Pomen poklicnega gledališča je, da ima namen mladega gledalca estetsko vzgajati. V primeru, da bi se gledališče priključilo takemu centru, bi postalo nekakšen dramski krožek, v katerem bi mladi nadobudneži lahko sproščali svoje igralske sposobnosti in nesposobnosti. To pa zares nima nič skupnega z gledališčem. »Obstoj našega Mladinskega gledališča je opravičljiv in pravilen le, če nadaljuje svoj organski razvoj, če je resnično namenjen mladini in če je njegov repertoar tak, da lahko odgovarja na vsa vprašanja mladega človeka, ki ima svoje značilne probleme,« pravi Balbina B. Baranovičeva. Mladinski abonmaji pa so se preselili v Dramo in na primer »Fiziki« ne bodo pionirju, ki se je navduševal nad »Otokom zakladov«, pomenili več, kot kriminalno zgodbo s tremi mrtvimi. Doraščajoča mladina potrebuje svoje gledališče. In zakaj naj bi potrebovala to samo ljubljanska mladina! Tudi Kranj, Koper, Maribor imajo mlade ljudi. V Ljubljani, kot glavnem mestu Slovenije, naj bi torej obstajalo poklicno gledališče za mladino, ki bi imelo republiški značaj in svoj lasten ansambel. Ostane pa vse pri - če in naj bi, ker je Mladinsko gledališče v krizi. Pa ne v krizi zaradi repertoarja, ampak zaradi denarja, ki jim ga sicer daje Mestni svet. Jedro Mladinskega gledališča tvorijo trije stalni člani ansambla: Alja Tkačeva, Brane Ivanc in Alenka Ferenčak. Ravnateljica je Balbina Battelino-Baranovičeva. Če bi bilo to jedro močnejše, bi tudi gostovanja laže organizirali in z denarjem bi bilo laže, pravi ravnateljica. Kljub slepi in ozki ulici, po kateri Mladinsko gledališče sedaj tava, pa ima še lep načrt: po šolah bo prirejalo gledališke predstave, ki bodo v ciklusih prikazovale kulturno zgodovinski razvoj od dobe pred klasicizmom do današnjega časa. Dopolnjevale jih bodo poezija, proza, dramatika, duhovita spremna beseda in še glasba, slika in ples. To bo zagotovo olajšalo delo predavateljem slovenščine in marsikoga pritegnilo k ljubiteljem gledališke umetnosti. Naslednja premiera gledališča bo delo Jeana Vandenbergha »Sedemnajst let mi je«. Gre za odraščajočega fanta, ki je zelo navezan na svojo mater in v njej vidi ideal ženske in matere. Ko pa spozna, da ima mati ljubezensko razmerje s profesorjem, v katerem ravno tako vidi vse najboljše lastnosti človeka in ko se začnejo prebujati prva fantovska čustva erotične narave, se v njem podre svet. Gledališče je kultura. Velja. Zato je treba nujno najti sredstva zanj, če so se ljudje že našli in so nam pripravljeni svojo umetnost posredovati. Vesna Marinčič
Report a problem to oder@slogi.si.