Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Misli mi često uhajajo v Maribor

Božo Podkrajšek, Večer, 8. 1. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
VEČEROV" INTERVJU Z NONIJEM ŽUNCEM, TENORISTOM OPERE HNK V ZAGREBU ,,MISLI MI ČESTO UHAJAJO V MARIBOR" Noni Žunec je v predvojnih letih živel in študiral v Mariboru. Maturiral je na učiteljišču, a usoda ga je popeljala na odrske deske. Začel je peti v zagrebški Operi in ji ostal zvest do danes. 26. decembra 1947 sem imel debut v operi »Rigoletto«. Pel sem vlogo Mantovskega vojvode. Vse od tedaj pa do danes sem član te operne hiše. Zadovoljen? Zelo! Veseli me, da sem tako tudi jaz povečal plejado slovenskih opernih pevcev v Zagrebu. Tu se jih je zvrstila že cela vrsta, počenši s slovitim slovenskim tenoristom Marijem Šimencem. Za primero naj omenim le predstavo obnovljene opere »Nikola Šubić-Zrinjski« 24. junija 1952. Zrinjskega je pel Ivan Francl, ženo Evo pokojna Slovenka iz Zagorja Marija Podvinec, Sulejmana Tomislav Neralič, ki je tudi skoraj Mariborčan, Sokoloviča pred kratkim umrli tenorist Juraniča pa jaz. Koliko opernih vlog imaš že v žepu? Na sceni zagrebške Opere sem pel doslej že 50 različnih glavnih tenorskih partij. Rodil si se v Mariboru? Bolj točno: v Studencih. In še bolj točno: čisto ob Dravi, tam, kjer smo kraju tedaj rekli »Ob izvirkih«. Leta 1941 sem v Mariboru končal študij na učiteljišču. Za glasbo me je navdušil moj glasbeni pedagog na učiteljišču Karel Pahor, ki je znal pouk povezovati z glasbenimi manifestacijami, opozarjal nas je na koncerte in nad jih predhodno razčlenjeval. Še danes sem mu hvaležen za vse, kar mi je dal. Petje pa sem študiral pri profesorici Zori Ropasovi na tedanji Glasbeni Matici v Mariboru. Ali te letos čaka še dosti opernega dela? Pel bom v Gotovčevi enodejanski operi »Dalmarro« in v Wagnerjevi operi »Rheingold«, najbolj pa se veselim na vlogo Radamesa v »Aidi«, ki bo na repertoarju zagrebške Opere predvidoma ob koncu sezone. Kakor vidim, v tvojem stanovanju ni televizorja? Nočem ga. Preveč bi me priklenil med štiri domače stene. Z ženo pa rada zahajava v kino, na koncerte in h gledališkim predstavam. Za vše to je človek prikrajšan, če ga pritegne doma televizor. Imaš avto? Tudi ne. In si ga tudi ne želim. Rad hodim peš in se vozim s tramvajem. Tako srečujem znance in prihajam do novih poznanstev, česar vsega bi ne bilo, če bi se z avtom vozil mimo ljudi. Avto po mojem človeka dehumanizira. Rad si torej v kontaktu z ljudmi? Tako je. Rad se pogovorim s starimi znanci in rad sklepam nova poznanstva. Naj ti povem tole: lani sem se nekoč peljal s tramvajem in nekdo mi je v gneči krepko stopil na nogo in na njej obstal. Izstopila sva na isti postaji, dohitel sem neznanca in mu dejal: »Kajne, vi ste še mladoletni?« Debelo me je pogledal, saj je bil možakar že precej v letih. Pojasnil sem mu: »Mislim namreč zato, ker še ne znate stati na lastnih nogah.« Mož je razumel šalo, se opravičil in brž sva zavila na šilce žganja. Postala sva prijatelja, večkrat se srečava in vsakič zavijeva na kozarček. Ali si se kdaj zanimal za šport? Pa še kako! Moj oče je bil v Mariboru železničar in z njim vred sem navijal tedaj pred vojno za železničarski nogometni klub. Gojil sem lahko atletiko, bil sem tekač, skakal sem, metal disk in kroglo. Ali so te kdaj vabili v angažmaje izven naših meja? Pel sem v vseh opernih hišah naše države, pa tudi lepe inozemske ponudbe sem dobival, predvsem iz Nemčije, a sem vse odklonil. Moje mnenje je, da so razen denarnih tudi še moralne in etične vrednote, ki presegajo vse honorarje. Zelo rad pa, pojem, še enkrat povem, v zagrebški operni hiši, ki ji je toliko slovenskih pevcev dalo tisti kulturni pečat, ki ga danes ima. Zahajaš kaj v Maribor? Kadar le morem. Hodim na obiske k mami. Tedaj me pot vedno vodi mimo gledališke stavbe. Gledam jo in si mislim: kdaj le se bodo spomnili name in me povabili! Saj ne bi bil tako drag! Veliko znancev imam v Mariboru, ki bi me prišli gotovo radi poslušat. V neizbrisnem spominu mi bo ostalo gostovanje v Mariboru pred nekaj leti, ko sem sodeloval na koncertu na idiličnem Rotovškem trgu s Ksenijo Vidalijevo in Tomislavom Neraličem pod taktirko dirigenta Dimitrija Zebreta. Predvidevali smo, da boš v alternaciji pel v Sostakovičevi »Katarini Izmailovic«. Kako to, da nisi? Vse do zadnjega dne pred premiero se ni vedelo, kdo naj bi pel prvi, Pierro Filippi ali jaz. Končno sem sam ugotovil, da bo Pierro vizualno ustreznejši partner pevki naslovne vloge, saj je on za glavo višji od mene. Nato sem zbolel in boleham še zdaj, pa je zaradi tega odpadla tudi moja alternacija. Oglasi se kaj, ko prideš spet v Maribor. Poiskal te bom, saj rad pokramljam s starimi znanci. Veš, nekoč smo se našli v kavarni »Astoria« stari znanci mladostnih dni iz železničarske kolonije: režiserja Franček Žižek, Jože Babič in jaz. Pa smo si rekli takole po studenško: »Preklemani pjebi, kdo bi si v tistih časih pred vojno mislil, kaj bo iz totih studenških »rocpjebov« še kdaj vun gratalo!« Zanima me vse, kar se dogaja v Mariboru. Stik z njim imam od časa do časa prek »Večera«, katerega prvo izdajo z mariborskimi novicami mi pošilja mama. Za konec še kaj? Božo Podkrajšek
Categories
Opera
Note
Noni Žunec; intervju; Hrvatsko narodno kazalište (HNK); Ivan Francl; Marija Podvinec; Tomislav Neralič; Zora Ropas; Franček Žižek
Archival material identifier
1964-02-2101-2200_1973-1974
Report a problem to oder@slogi.si.