Filmsko leto 1965
Branko Belan, Delo, 5. 1. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Filmsko leto 1965
Minulo leto je bilo bogato zasedanj, teoretiziranj, iskanj novih oblik organizacije, bilo pa je revno, kar zadeva spremembe. Res da je Pulj prinesel svežo sapico, ostalo pa je odprto vprašanje, ali je ta sapica spremenila temperaturo v veliki puščavi jugoslovanskega filma? Žalostinke poslancev med skupščinsko razpravo o filmu (v decembru) me nagibajo k misli, da je sapica zavela ob zgodnji zori in da se je izgubila v nastajajočem dnevu.
Prvi meseci minulega leta so se začeli v znamenju anketnega kratkometražnega filma in anketnih sekvenc, v dolgometražnih filmih. Cinéma vérité je po svoji evropski smrti doživljal pravi boom v Jugoslaviji. Pol proizvodnje, kakor je to razodeval festival v Beogradu, je bilo polno mutastega spogledovanja z očesom objektiva. Tolikanj napadene psevdopoetske ali tavtološke komentarje scenaristov je zamenjalo naturalistično jecljanje, in to ni nikogar motilo, naj bo hvala filmu resnice.
Prvi meseci so minili tudi v znamenju estetskih obračunov s filmom resnice, bilo pa je prepozno, da bi zavrli njegov zalet. Toda obračuni so učinkovali in ta hip lahko za prihodnji festival pričakujemo invazijo esejističnih in igranih kratkometražnih filmov.
»Zimska« in »poletna« filmska šola (v Gradcu in v Trakoščanu) sta se trudili, da bi na petnajstdnevnih seminarjih vzgojili dovolj filmskih pedagogov, ki bodo predavali o filmu v osnovnih in srednjih šolah. Sploh je bilo veliko pobud, posvečenih razvoju filmske kulture v vrstah mladine, toda vse to ni pomagalo puljskim zmagovalcem (»Prometej«, »Tri«, »človek ni ptica«), da bi se ohranili na sporedu kinematografov več kot nekaj dni, in še to pri podpolovičnem obisku. Nekaj ni v redu ali z oblikami širjenja filmske kulture ali s slušatelji seminarjev ali z zmagovalnimi filmi.
***
Nekaj ni bilo v redu tudi s sporedom tujih filmov! Februarja meseca so uvozniki sporočili, da že osem mesecev niso uvozili niti enega tujega filma. Proti koncu leta so bile napovedi bolj optimistične, repertoar pa je še nadalje zbujal pesimizem. Menda spored ne more biti boljši, ker so distribucijska podjetja gospodarska podjetja, Sarita Montiel pa je najširšega občinstva. To občinstvo je razglasilo »Lani v Marienbadu« za neumen film, pa tudi »Osem in pol« ni na boljšem glasu.
Leta 1965 se je veliko in preveč govorilo o ustvarjalni svobodi. Proizvajalci so ponavljali kakor papagaji, da je pri nas svoboda ustvarjanja temelj našega družbenega sistema, pa tudi filmske prakse. »Če mi odobrimo snemalno knjigo, lahko režiser, ki ga določimo, svobodno snema v določenih mu mejah,« so se bahali. »Svoboda, to je pravica cineasta, da izpove sam sebe,« so napadalno odgovarjali cineasti, ki jim je do svobode ustvarjanja, so pa nezadovoljni s svobodo realiziranja, ki je komaj nadomestek (ali slepilo) za pravo ustvarjanje. Večina cineastov, torej cineasti, ki nimajo avtorskih ambicij, pa še naprej trdi, da lahko svobodno zrežirajo vse, kar jim predpiše podjetje.
Pri teh okoliščinah se bo slabo uveljavila svoboda ustvarjanja, to je avtorski film. Cineasti, lačni svobode ustvarjanja, so začeli ustanavljati producentske skupine v upanju, da jih bodo financirali iz pristojnih skladov. To so jim tudi obljubili, tedaj pa je prišla gospodarska reforma in klasična podjetja so se znašla v nezavidljivem položaju. Proizvodni stroški so narasli od povprečnih 100 milijonov na povprečnih 150 milijonov, tako da so se skladi znašli v precepu alternativnega ultimata: če nam ne dodelijo vseh razpoložljivih sredstev, ne bomo več izdelovali domačih filmov, ampak tuje!
To je bila edinstvena priložnost, da skladi onemogočijo proizvajalnim podjetjem snemati slabe filme, vendar niso izkoristili te priložnosti. Sklad na Hrvaškem je na primer obdržal samo 10 odstotkov, da bi s predikatizacijo nagrajeval kvaliteto, od teh 10 odstotkov, od zneska, rezerviranega za kvaliteto filmov »Jadran film«, pa je odtegnil izplačilo samo 5 milijonov, kar je simbolična kazen za nesimbolično slabe filme, ki jih je to podjetje izdelalo v letu 1965.
Čudno! Gospodarsko reformo smo sprejeli, da bi prisilili proizvajalna podjetja h gospodarnejšemu poslovanju in bolj kakovostnim delom, sklad pa je s svojimi instrumenti nadomestil škodo, ki je nastala spričo negospodarne proizvodnje.
Nedavno je izšla statistika UNESCO z indeksom obiska filmov. Iz te statistike se da lepo posneti, kako je ta indeks odvisen od odstotka nepismenosti. V deželah, kjer je nepismenih do 70 odstotkov, je obisk zelo majhen. V deželah, kjer nepismenosti skoraj ni, je film v krizi, ker pismeni ne marajo slabih filmov, pismenih v smislu razvite kulturne osebnosti pa je premalo, da bi s svojimi obiski zagotovili rentabilnost umetniškim filmom. Najbolje naleti film (beri: slab film) v deželah, kjer je nepismenih od 30 do 70 odstotkov. Zato so slabi filmi najbolj rentabilni. Kar zadeva konsumacijo umetniško vrednega filma, je pismenost pogojna, polpismenost pa nepogojna. Ker se v naši deželi polpismenost giblje od 30 do 70 odstotkov (milo rečeno) je problem bolj v širjenju filmske kulture kot pa v širjenju dobesedne pismenosti.
Nekaj uspeha so imeli cineasti, ki so se s svojimi načrti (sumljivim proizvajalnim podjetjem) obračali k nebu, peklu in filmskim klubom. Nebo in pekel nista pomagala, filmski klubi pa so. V Beogradu je filmski klub celo zasnoval štiri filmske načrte. Žal niso dali posebnih umetniških rezultatov, toda led se je vendar zganil, kakor bi se izrazil Ostap Bender, se je zganil, ponavljam, je zataknil v gospodarsko-reformne zanke, kakor smo videli.
Leto, ki je pred nami, kakor se zdi, ne bo k svojim zaslugam pripisalo novih oblik proizvodnje.
Na svoji letni skupščini so cineasti že tisočič zahtevali, da pridejo v organe upravljanja. Ko so se proizvajalna podjetja naposled uklonila, se je pokazalo, da cineasti ne nameravajo upravljati proizvajalnega procesa (tehničnega), ampak ustvarjalni (repertoarni). Iz tega nesporazuma so vznikle ideje o avtorskih kolegijih. Vsi tisti cineasti, ki so čutili, da se ne bodo znašli v kolegijih, so se vzdignili zoper te ideje, stavljajo v nezavidljiv in zatečen (po pravici), da jih postavljajo v nezavidljiv in zatečen položaj. Tisti v kolegijih bodo bolj poskrbeli za to, da bodo omogočili delati filme sami sebi, kakor pa svojim nekolegijskim.
Rezultat: tako kot je svoboda realiziranja slepilo, ki onemogoča svobodo ustvarjanja (ker deluje, ko je končana faza intelektualne priprave pod taktirko administracije), tako je tudi kolegij avtorjev slepilo, ki onemogoča avtorsko kinematografijo (ker priviligira avtorje v kolegiju na škodo avtorjev zunaj kolegija).
Pulj je, kakor sem že dejal, pomenil kratko osvežitev. Ta ni bila v znamenju avtorske kinematografije, zato pa je bila v znamenju prodiranja avtorske misli v administrativno kinematografijo. Petrović, Makavejev, Mimica pričajo s svojimi deli, da lahko z vztrajnostjo ustvarijo tudi v takšni kinematografiji tisto, kar hočejo. Petrović: »Spopad s proizvajavcem je vojna, ki sem jo bojeval za zmago svojih idej... vse to me je nekako spodbujalo...«
Lepo! To pomeni, da zmoreš, če si vztrajen; toda kaj je s krhkimi, nevztrajnimi, omahljivimi cineasti? Kaj je z debutanti? Kdo bo opogumil prve, drugim pa kazal pot do uspeha glede na tisto, kar nudijo?
Ali je mogoče samo s kroglami prebiti zid nerazumevanja? Ali je pa vendarle bolje spremeniti zid?
Tako v krogih cineastov! V krogih konsumentov je čisto drugače. Najboljši puljski filmi so pri občinstvu najslabše odrezali. Premiere teh filmov v rednih kinematografih so bile pogrebi domače kinematografije.
Komentatorji gospodarske reforme so se dotaknili tudi filma. Krešo Džeba je predlagal, naj bi snemali rentabilne filme, to je slabe (misleč seveda, da so dobri hkrati tudi rentabilni). Krešo Džeba ni sam delal načrtov za rentabilno (sic!) kinematografijo, toda ob koncu leta je vendar zmagalo stališče, da se manj ozirajmo na gospodarsko, bolj pa na kulturno rentabilnost (ko iščemo prihranke v proizvodnji, t. j. zmanjšujemo upravne stroške).
Po Pulju zatišje.
Porajajo se in ustvarjajo novi načrti v starih razmerah. Reorganizacija proizvodnje in blagri spremenjene duhovne nadgradnje, spremenjenih ekonomskih instrumentov, izkustveno spremenjenih pojmovanj o filmu... vse to ostaja v domeni zasedanj.
Na stran zapostavljenih so se postavili tudi nekateri državni funkcionarji. Tudi njim ni bilo všeč, da cineasti v kolegijih kroje usodo cineastom zunaj kolegijev. Društvo filmskih delavcev Hrvaške ni hotelo podpreti cineastov, ki so vnaprej ustanovili kolegij, da bi upravljal repertoar »Jadran filma«.
Zamisel o kolegijih vendarle ni povsem padla v vodo. »Viba film« je imel kolegij že pred velikim razpravljanjem o kolegijih, »Dunav film« je dobil kolegij med prepiranjem, »Zagreb film« pa po prepiru. Kakor je videti, nekaterim cineastom ne manjka pronicljivosti, kadar gre za privzemanje administrativne oblasti.
Pri tem veselem snovanju kolegijev ni nihče pomislil, da je kolegij avtorjev slepilo, ki onemogoča avtorsko kinematografijo, ker privilegira avtorje v kolegiju na škodo avtorjev zunaj kolegija.
Na koncu leta je filmsko leto 1965 ostalo brez posebnih umetniških in organizacijskih dosežkov. Ta Obamljeni »Osem in pol« ni na boljšem glasu.
Leto 1966? Bomo videli.
BRANKO BELAN
- Archival material identifier
- 1966-01-5101-5200_5191-5192