"Kekec, na svidenje!"
3. c razred VII. gimnazije, Delo, 25. 1. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
FILMSKI POGOVORI
,,KEKEC, NA SVIDENJE!"
Dragi prijatelji,
no, pa smo v našem kotičku vendarle dočakali prvo kritično poročilo o novem slovenskem mladinskem filmu izpod peresa mladega avtorja. Avtorjev naše ocene je bilo celo več, kar ves 3. c razred viške gimnazije se je podpisal pod njo.
Oceno preberite in premislite, če se ujema z vašimi vtisi o filmu »Srečno, Kekec«. Za uvod pa vam bom sama nekaj povedala o njej.
Najprej to, da mi ocena viških dijakov ugaja. To pravzaprav ni več navadna filmska kritika, saj so ji dali pravo literarno obliko z uvodom, v katerem so spretno popisali vtis, ki ga film naredi na najmlajše gledalce. Potem pa so avtorji, ki so že učeni dijaki pred maturo, povedali o filmu tudi svoje mnenje. Niso se bali izreči svojih pomislekov in tako je prav. Pošteno pa so tudi priznali filmu vrsto odlik in takšna mora biti dobra filmska kritika upoštevati mora filmsko celoto v dobrem in v slabem.
Sedaj pa preberimo oceno!
XXX
Kino Komuna. Predstava se je ravnokar končala. Prvi ljudje prihajajo, za njimi novi in novi. Prihajajo in se izgubljajo: veliki, srednji, pa taki čisto majhni, otroci. Zaslišala sem smeh in govorjenje vsevprek. Videla sem vesele otroške oči in razpotegnjena usta. Torej so bili zadovoljni?
Na cesto je stopila gruča otrok. Dobro sem jih poznala, saj so bili iz naše ulice. In ker sem bila radovedna, sem se jim priključila, da jih povprašam, kaj mislijo o filmu. Vendar pa nisem imela preveč dela, zakaj vsak je hotel govoriti prvi in povedati vse. Samo Maja, ki je bila malo rdeča okrog oči, je molčala. Pehta se ji je smilila, saj vendar ni bila hudobna. Vsega so krivi ljudje, ki so jo pregnali v gore. Smilila se ji je v širokem klobuku, sama, daleč od ljudi. Maticu so najbolj ugajale barve in slike, Jakcu slepa Mojca in seveda pes, ki je bil včasih že kar premalo hud. Vsi pa so se smejali Rožletovim preplašenim očem. Tako se je zbudila v meni radovednost in sklenila sem, da si ogledam naš prvi barvni film.
Zgodba je zanimiva. Kekec in Rožle, ki peljeta živino na pašo, vzameta s seboj tudi slepo Mojco. Ko pôje in trga cvetlice, jo opazi Pehta, ki prebiva v gori, in jo skrivoma ugrabi. Odslej ostane Mojca pri njej. Dela, pôje in sanja o svobodi. Kekec, ki je seveda junak, jo reši. Pri tem pa ga Pehta ujame. Za kazen mora ostati pri njej in pri psu-volku, ki ga sovražno gleda. Kmalu pa si Kekec pridobi njegovo naklonjenost, vzame Pehti čudežno zdravilo, ki bo mali Mojci vrnilo vid, in zbeži v dolino. Pehto pa pusti samo za deveto goro, samo, brez njenega tovariša volka. Zdaj vidite, kaj je hotela povedati Maja, kaj mislijo malo večji otroci. Če je t Kekec res tako pravičen in dober, bi moral kaznovati ljudi, ki so pregnali Pehto v gore.
Dobili smo torej nov slovenski mladinski film in še barvni povrhu. V njem je seveda mnogo drobnih napak. Najbolj očitna je preveč karikirana Pehta v svojem laboratoriju, polnem epruvet in stekleničk. (Spomnimo preprostega Kosobrina iz prvega Kekca!) Toda to so drobni spodrsljaji, ki pa jih prekrije osnovna misel, ki daje filmu toliko lepote. Otrok se v njem nauči, da lahko s pesmijo in voljo premaga vse ovire.
Film je razveselil otroke, ki dan za dnem polnijo dvorano, prišli bodo gotovo še novi. Oglejte si ga in presodite tudi sami! Če pa mi ne verjamete, vprašajte tudi otroke. Povedali vam bodo, da si želijo še veliko takih filmov, takih čisto svojih. takih, kjer bodo nastopali njihovi junaki, oni sami.
In zato vzklikajo otroci naše ulice:
»KEKEC, NA SVIDENJE!«
3. c razred VII. gimnazije
LJUBLJANA-VIC
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Note
- Kino Komuna; Srečno, Kekec
- Archival material identifier
- 1964-02-2101-2200_1980