Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Naš pre TVornik

Olga Ratej, Ljubljanski dnevnik, 16. 1. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Naš pre TVornik Jaz sem begunec iz Chain Ganga: če pustimo vnemar ugibanje, kaj naj bi bilo v tem filmu »moderno pustolovskega«, ostane v gledalčevi zavesti spomin na delo, ki ga zlepa ne bo pozabil - četudi ni čustven, kot nekateri ob takih priložnostih nekaterim očitajo. Ne bo ga pozabil ne le zaradi veličastne izrazne moči po nemarnem že pozabljenega velikega igralca Paula Munija, ki je dal podobo beguncu, marveč tudi in predvsem zaradi tega, ker ta ameriški film kot malo takih obsoja zlorabo oblasti. Posledica zlorabe so preganjanje, jetnišnice, bič, puška. Jetnišnice v južnih državah Amerike skoraj niso bile drugačne od nacističnih: vmes je samo ocean, časovnega presledka ni, samo nadaljevanje. Film se dogaja v dvajsetih letih, režiral ga je socialni in politični kritik Mervyn Le Roy 1932. V njem pove več, kot bi to zmogla »svobodnemu novemu svetu« še tako nenaklonjena propaganda. Med to umazano zgodbo po krivici obsojenega človeka, ki spozna, da »državna obljuba nič ne velja«, je gledalec ves čas ogorčen, napet in v njem je ena sama prošnja: Naj uide, naj uide! In potem tisti konec: žrtev spozna, da ne bo mogla uiti in krade - iz poštenega človeka je oblast naredila zločinca. Iz človeka, ki je bil šel skozi pekel vojne, ki ga je bila vojna spremenila, mu zanetila željo, da bi gradil mostove med ljudmi, je naredila sužnja v verigah. Klobuk dol pred Mervinom Le Royem iz tega obdobja, kasneje je postal nepomemben producent. Težko se je po vsem tem zdajle preseliti nazaj, v četrtkov Zvezdni prah. Ljubljanski jazz ansambel je s slovensko-hrvaško popevkarsko elito priredil zabaven večer starih viž. Najbolj zabavno je bilo vezno besedilo. Sodeč po tem besedilu, je ansambel »premišljeval, da bo treba ob koncu meseca plačati davek, pa je šel v ropotarnico in poiskal stare viže, jih prečistil in...« In zaigral je tako, da ga je bilo, kot zmeraj, užitek poslušati. Kar se pa davka tiče, davek potemtakem ne bo previsok? Nasionjen na globus nas je torej konferansje v raznih jezikih pozdravil, najavil »and now« Broadway in povedal, da sam »danes ne bo to, kar je«. Je Jurij Souček, eden naših najboljših igralcev in, kakor slišimo, bodoči režiser. Dali so mu govoriti primerke esprita, kot je na primer tale: »Ali ga čutite? Povohajte še enkrat! Ta vlažen zrak. To je Volga. Vodka je močna stvar. Za prazen želodec.« Sledila je popevka Pastir Kostja. Ali pa: »Che belle gambe. Dodji u moju malu barku. Gospodična, kam pa kam. Pa kar sama. Cela mamica.« Sledila je popevka Les gigolos. In kako zlahka da delajo stihe Italijani: »Luna - fortuna, amore - dolore, stella - bella. Mi pa težaško: grem na grad v prepad. Prešerna izvzamem in seveda moderniste.« Sledila je popevka Ta pa ta. Še spomin na fotoaparate na Hradčanih in »daj mi foto«, potem je »dovolj spomin, me pesmi pojo«, za slovo pa hudomušen vzdih: »u revoir. Italijani znajo to bolje, kaj?« Namreč narediti tak. zabavno oddajo. Res je. OLGA RATEJ 16.1.

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-01-5201-5300_5271
Report a problem to oder@slogi.si.