Televizija je business
Tone Fornezzi, TT, 17. 1. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
POGOVOR Z ODGOVORNIM UREDNIKOM LJUBLJANSKE TV IGORJEM GRUDNOM OB VRNITVI IZ AMERIKE
TELEVIZIJA JE BUSINESS
Pred približno štirimi meseci je odpotoval čez lužo v daljno Ameriko odgovorni urednik ljubljanske televizije Igor Gruden. Kot ameriški štipendist je skupno z radijskimi in televizijskimi delavci iz šestnajstih držav Azije, Evrope in Južne Amerike prepotoval Združene države Amerike tako rekoč podolgem in počez. Mudili so se v največjih televizijskih središčih v Washingtonu, New Yorku, Bostonu, Syracusah, Los Angelesu, San Franciscu, v Albuquerquu, v New Mexicu, v Lincolnu v Nebraski in Chicagu.
Združene države Amerike so tudi v svetovni televiziji s 620 komercialnimi televizijskimi postajami nedvomno televizijska velesila. Konec minulega leta je bilo v ZDA 55 milijonov televizijskih sprejemnikov, kar je nekaj več kot en televizor na štiri Američane, od vseh pa je že več kot pet milijonov barvnih televizijskih sprejemnikov.
Krištof Kolumb je odkril Ameriko, kaj ste v Ameriki odkrili vi?, smo začeli pogovor z Igorjem Grudnom.
-Odkril sem, kako težko je odkrivati sodobno Ameriko.
- Ameriko poznamo kot deželo čudežev, veljajo ti čudeži tudi za njihovo televizijo?
- Če je čudež napraviti iz enega dolarja dva, potem tudi televizija sodi v to kategorijo. Za vsakega modernega Krištofa Kolumba pa je ameriška televizija vsaj v začetku zelo čudna.
- Kaj menite s tem zelo čudna?
Čudna zato, ker se ti pogosto zazdi, da televizijskim gledalcem posredujejo program samo zato, da laže pričakajo na slednjo reklamo. Ameriške televizijske programe namreč nenehno prekinjajo z reklamnimi vložki in moram reči, da izredno učinkovito vplivajo na ameriške kupce.
Domnevam, da se jim reklama tudi splača?
Ne samo da se jim splača.
temveč ustvarja televiziji ogromne dobičke in prav takšno reklamiranje je okrepilo televizijo v eno najmočnejših gospodarskih panog. Ameriška televizija je z reklamami zaslužila v minulem letu dve milijardi 200 milijonov dolarjev, pri tem so imeli kakih 400 milijonov dolarjev čistega dobička.
Če je komercialni učinek v ameriški televiziji primaren, kako potem to vpliva na oblikovanje njihovega programa?
-Mislite, kakšen je njihov programski koncept? Edino izhodišče je posredovati popularne oddaje za kar največ gledalcev, potencialnih kupcev predmetov, ki jih reklamirajo v televizijskih oddajah. Oddaja pride v program šele takrat, ko jo podjetniki oziroma družbe odkupijo. Te pa zahtevajo, da njihovo reklamno sporočilo vidi in sliši čimveč ljudi.
-Ali Američani po vsem tem sploh še gledajo televizijo, če je program povsem reklamen?
- Težko je po nekaj mesecih bivanja v Ameriki izčrpno odgovoriti na to vprašanje. Vendar pa sem iz pogovorov s poslušalci in raziskovalci televizijskega občinstva spoznal, da se veliko gledalcev huduje nad nenehnimi reklamnimi prekinitvami, vendar pa jim je to še vedno bolj pri srcu kot pa plačevanje televizijske naročnine.
- Torej je ameriški televizijski program brezplačen; ali je s tem ameriška televizija brez
slehernih obveznosti do svojih gledalcev?
- Ne bi mogel reči. Njihove obveznosti pa tudi omejitve v pravicah določa državni akt o radiu in televiziji in tako imenovani moralni kodeks združenja radijskih in televizijskih delavcev. Navedel bom le nekatere izmed določil:
― V eni uri programa ne sme biti več kot sedem in pol minute reklam,
najmanj deset odstotkov programa mora biti informativnega,
politični nasprotniki v predvolilnih kampanjah imajo pravico do enakega časa na televiziji,
- državna radiotelevizijska komisija vsake tri leta podaljšuje ali pa odvzema pravico televizijskim družbam, slednje pa se v praksi le redko primeri.
Bi lahko kot jugoslovanski televizijski delavec dali kakšne nasvete svojim ameriškim kolegom?
Težko je svetovati najstarejšemu v svetovni televizijski družini.
- Pa imate morda kakšne pripombe na ameriški televizijski program?
- Seveda. In to več. Predvsem se ne strinjam z definicijo uglednega ameriškega profesorja dr. Bluema na syracuški univerzi, ki je v predavanju dejal: »Televizija mora biti business, če to ni, ni televizija!« Kaj to pomeni? Program more biti
prirejen okusu televizijskih gledalcev, ker sicer ni zanimiv za kupce programov TV, to pa pomeni pogosto »spuščanje« k razmeroma nizkemu okusu gledalcev. Sprašujem se, kje je poslanstvo televizije kot izredno učinkovitega, vzgojnega medija?
- Ste v Ameriki vsak dan gledali televizijski program?
- Vsak dan, in to pet do šest ur v večernem času.
Koliko mrtvih ste videli?
- Po podatkih FBI se v ZDA zgodi umor vsakih šestdeset minut. Če k temu dodamo še televizijske umore, potem se frekvenca tega najhujšega kriminala zmanjša na nekaj minut. Mrtvi in mučeni so dejansko vsakdanji množični junaki predvsem večernih televizijskih gledalcev. Popularnost tovrstnih oddaj kaže podatek, da so v letošnji sezoni povečali predvajanje vesternov za 66 odstotkov.
V predavanjih na syrakuški univerzi smo se srečali s posebnim terminom, imenovanim »TV kriminal«. To so kriminalna dejanja, predvsem med mladoletniki, ki so popolna rekonstrukcija dogodkov na malem zaslonu. Klasičnim kriminalkam pa se zadnji čas vse bolj pridružujejo grozljivke, v katerih avtorji učinkovito zamenjujejo klasična sredstva mučenja z modernimi pripomočki.
Vam je kakšna ameriška televizijska oddaja ostala posebno v spominu?
- Prav želel sem si tega vprašanja. Krivičen bi bil, če bi celoten televizijski program združil pod zgornjim skupnim imenovalcem. Navdušile so me njihove »zvezne« in lokalne informativne oddaje, ki jih odlikujejo ažurnost, pestrost filmskega gradiva, predvsem pa nemoteno sprehajanje televizijske slike z vzhodne obale na zahodno, s severa na jug, skratka, sprehajanje s kontinenta na kontinent. Cenim tudi njihove dokumentarce, ki pa so, žal, poredko na programu, ker zanje zaradi teme včasih ni moč najti kupca. Tako, na primer, za oddajo o Ku-klux-klanu, ki je kritično ocenila dotedanjo popuščajočo politiko, družba CBS dolgo ni mogla najti kupca.
- Kot vem, nastane pri nas pretežni del programa v lastnih televizijskih studiih, je v Ameriki tudi tako?
Nikakor. Za primer bom vzel veliko TV družbo CBS, ki združuje kakih 230 televizijskih postaj. Le 30 odstotkov programa je narejenega v njihovih studiih, to so predvsem informativne oddaje in quizi. Skoraj ves program v večernem času pa je proizveden v hollywoodskih studiih, tako da postaja filmsko mesto v bližini Los Angelesa osrednji televizijski proizvajalec. Mnoge televizijske postaje se vse bolj usmerjajo na distributerje zunaj postaj proizvodnega programa. Tako najdemo v mestecu Saint José televizijsko postajo s šestimi uslužbenci.
Kako je to mogoče?
S sodobnimi avtomatiziranimi napravami samo posredujejo kupljen program.
- Še nekaj bi vas hotel vprašati. Ali na ameriški televiziji sploh ni nobenega tako imenovanega vzgojnega programa?
- Je. Doslej sva govorila le o komercialni televiziji. Teoretiki trdijo, da je televizija le medij za sproščanje po intenzivnem vsakodnevnem delu, ob njih pa raste mnogo mlajša, vzgojna televizija. Za zdaj imajo v ZDA kakih 120 takšnih TV postaj, ki smatrajo televizijo za pomemben vzgojni medij, so pa v mnogo slabšem finančnem položaju.
In kaj bi vi kot urednik ljubljanske televizije najraje povzeli od ameriške?
-Racionalno organizacijo dela, sproščenost pred TV kamerami, improvizacijo, kadar gre tudi v ameriškem smislu za pomembne osebnosti in pa, seveda, kolikor naše finančne možnosti dopuščajo, takšno tehniko, kot jo imajo ameriški televizijci.
Ali se imajo tudi ameriški televizijci možnost razburjati nad odmori in prekinitvami?
- Ne, naših odmorov ni moč prevesti v ameriški televizijski jezik. Želim, da bi ga tudi mi po ureditvi boljših televizijskih zvez čimprej odstranili iz našega slovarja.
TONE FORNEZZI
Igor Gruden (desno) v družbi z znanim ameriškim komikom Redom Skeltonom v ameriškem televizijskem studiu.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Igo Gruden
- Archival material identifier
- 1966-01-5201-5300_5273-5274