Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Ko odpovedo katalogi, pomaga spomin

Marija Švajncer, Večer, 5. 1. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Ko odpovedo katalogi, pomaga spomin POGOVOR O VELIKIH IN MAJHNIH STVAREH Z RAVNATELJEM ŠTUDIJSKE KNJIŽNICE V MARIBORU PROF. JAROM DOLARJEM Svoje delo opravljate v prijetnem okolju, sredi množice knjig. Najbrž ste z njimi zadovoljni. Dobro se počutim med knjigami. Knjižnica je zame knjiga, vsako moram imeti v rokah, preden jo odložimo na police. Tega sem se naučil pri ravnatelju Janku Glazerju, in to v tej ustanovi veliko pomeni. Ko odpovedo vsi katalogi, pomaga pri delu spomin. V zadnjih letih je naša knjižnica doživela najbolj dinamičen razvoj v Jugoslaviji, od 1300 čitalniških uslug leta 1958 na 25.000 takih uslug lani. V Mariboru smo dobili višje šole in naš kolektiv se z veseljem prilagaja temu razvoju. Kaj vam pomenijo predavanja o svetovni književnosti na pedagoški akademiji, naporno delo, dodatno skrb ali zadovoljstvo? Pedagoško sem dedno obremenjen. Oče je bil profesor, po materini strani jih je bilo več. Najboljše sredstvo, da se človek prehitro ne postara, se mi zdi kontakt z mladino. Med mladino še sam ostajaš mlad. Kaj sodite o sodobni slovenski književnosti? Če bi bila žetev zmeraj tako bogata kot lani, bi bili lahko zadovoljni. In katero izmed del iz lanske žetve bi vzeli s seboj na daljše potovanje? Ko potujem, ne izbiram knjig po kvaliteti, ampak po razpoloženju. Če ne bi vzel nobene lanske, to ne pomeni, da jih ne cenim. Posebno sem vesel »Zgodovine slovenskega slovstva« v izdaji Slovenske matice. Zelo mi ugaja Kranjčeva »Mladost v močvirju«, ki sodi med pisateljeva najlepša dela. Zanimivi so Minatti, Kocbek, Gregor Strniša in drugi. Z veseljem prebiram Menarta. Vaše mnenje o novih smereh v svetovni književnosti? Rahlo se bom izognil vprašanju. Na občnem zboru književnikov je Marjan Kramberger zanimivo poročal o komunikativnosti današnje književnosti. Razdelil jo je na tri področja. Moje mnenje je nekoliko drugačno. Književnost je lahko samo dobra ali slaba. Prepričan sem, da to, kar danes morda nekdo odklanja kot abstraktno, asociativno, vendarle vsebuje elemente, ki bodo ostali. Moški priznavate enakopravnost žene, dokler vam je ni treba uresničevati. Kako si delite delo doma v družini? Trenutno smo brez pomočnice, danes jih je težko dobiti. Moje delo ne zahteva prevelike kvalifikacije; očistiti peči in zakuriti, to znam. Predvsem držim moralo v hiši, da žena ne obupa popolnoma, ker mora opraviti vse drugo. Kakšno mnenje ima o očetovem kulturniškem poklicu vaš sin? Mislim, da je z njim zadovoljen in bo nadaljeval družinsko tradicijo, saj ima izmed samih odličnih redov tehnični pouk in risanje štiri. Doma prirejamo koncerte s plošč, uči se klavir, morda je klasično usmerjen celo bolj kot oče. Če bi kupovali avto, kaj bi imelo pri tem pomembnejšo vlogo, potreba, uporabnost ali prestiž? Eno in drugo je tesno povezano med seboj, skoro neločljivo. Kolikor avto potrebujem, je to zvezano s prestižem. Bojim se le, da bom moral počakati in bo avto kupil sin, tedaj, ko to ne bo več stvar prestiža. No, če bi dobil kakega pol odstotka od nagrad, o katerih sem soodločal v raznih žirijah, bi lahko kupil tri »fičote«. Kaj pravite o domačih televizijskih oddajah? Televizijski sprejemnik bi lahko imel, a ga nimam, ker bi zanj najbrž porabil preveč časa. Bojim se tudi dramatičnih prizorov, ko bi se sinko moral odločati za gledanje ali za spanje. Mislim, da bo nekoč vendarle treba tvegati. Vaš konjiček? Je precej pošasten. Kadar greva s sinom na sprehod, mu moram pripovedovati detektivke, ki jih sicer nikdar ne berem. Iz verzov »Tukaj počiva Janez Porenta, naj mu ploza nebeška trobenta« sem obudil v življenje Janeza Porento. Torej novega knjižnega junaka, ki doživlja čudovite prigode? Janez Porenta ni kakršen koli junak. Vedno znova pomaga pravici do zmage na arheoloških območjih starega Egipta, na Kreti, med bogomilskimi spomeniki v Bosni. Osnova je znanstvena, vse drugo fantazija. Sin, ki se tako seznanja s staro zgodovino — to je namreč moj konjiček — pripoveduje zgodbe dalje. Ni še dolgo, kar me je France Filipič resno vprašal, ali nisem morda jaz skrivnostni avtor kriminalk, ki ga slutijo v Ljubljani za nekim angleškim imenom. No, najin Janez Porenta je samo za domačo uporabo. Rekli ste sicer, da imamo Slovenci gosto kri, čeprav si jo redčimo z dobrimi (in ponarejenimi, op. p.) domačimi vini, vendar bi si iz pogovora rada zabeležila tudi drobec humorja. Kaj ste v življenju doživeli posebno smešnega? Zelo zabaven in zelo dramatičen je bil dogodek leta 1941 v Ljubljani, ko je italijanska vojska s svojimi paradami in s spuščanjem ter dviganjem zastave uprizarjala prave komedije. Nekega večera sem se vračal iz Bežigrada v center. Naproti mi je prišla italijanska parada na konjih. Konji so bili najbrž mobilizirani, ker me je eden izmed njih prepoznal za svojega gospodarja. Z jezdecem je prigalopiral k meni, toda tri korake pred menoj je najbrž spoznal, da se je zmotil. Sunkovito se je ustavil, ni pa se utegnil ustaviti tudi njegov jezdec. V trenutku se je znašel pred menoj na kolenih. Vsi so se bučno zakrohotali, vojaki in ljudje, ki so hodili mimo. Častnik me je divje pogledal in prijel za samokres. Bil sem edini, ki se temu najbolj zabavnemu prizoru v svojem življenju nisem smel smejati. Pozneje sem nadomestil to s smehom ob stvareh, ki morda niti niso bile dovolj smešne. Torej nimate najboljšega mnenja o našem »prirojenem« humorju? Slovenci kaj radi naredimo iz vsake stvari tragedijo. Hvaležen sem dr. Bratku Kreftu, da je napisal »Krajnske komedijante«, dobro slovensko komedijo. Na koncu je tov. Dolar povedal avtomobilsko anekdoto: V pogovoru s književnikom Matejem Borom sem se pohvalil: Nimam nobenih avtomobilskih težav. Moj »peko 43« mi dobro služi. Koliko bencina pa porabi? je hitro vprašal Bor. Nekaj že, od časa do časa, sem rekel. Ko so se vsi smejali, je Bor hitro pogruntal moj avto in se pridružil smehu. Marija Švajncer
Note
Intervju; študijska knjižnica Maribor; književnost; Janko Glazer
Archival material identifier
1964-02-2101-2200_1987-1988
Report a problem to oder@slogi.si.