Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Iz dnevnika - 22. I. 1966

Josip Vidmar, Delo, 22. 1. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Josip Vidmar: Iz dnevnika - 22. I. 1966 V mladih letih sem imel kot študent priložnost opazovati dva naša slikarska začetnika, Vena Pilona in Božidarja Jakca, ki sta po prvi svetovni vojni študirala na slikarski akademiji v Pragi. Spravljala sta nas v začudenje s svojo neumornostjo. Svoje beležnice, se pravi skicirke, sta imela zmeraj in povsod pri roki ter jih polnila s skicami in risarskimi beležkami. Zbujala sta nam vtis, da hočeta in skušata slikarsko ujeti vse, kar vidita in zaznavata sleherni dan, ob vsaki uri: bodisi na akademiji, bodisi na sprehodu, na cesti, na trgu, bodisi v menzi ali v kavarni, bodisi v polmraku gledališča ali koncertne dvorane, skratka kjerkoli. Tako sta malone pred našimi očmi poskicirala kaj vem kolikšno število takih beležnic, spričo česar sem dobil vtis, da gre tu za živ primer nekakšne artistične nenasitnosti, ki hoče zajeti in upodobiti ves svet in vse življenje in ki se brez tega najbrže nikakor ne more pomiriti. To opazovanje je bilo zame zanimivo in poučno, saj se mi je zdelo, da mi daje ta strast, drugače namreč te potrebe skoraj ne bi mogel imenovati, svojevrsten vpogled v naravo človeške moči, ki se izživlja v umetniškem snovanju. Seveda je, sem si takrat govoril, v tej neugnanosti veliko prizadevanja za vajo, skrbi za vežbanje roke in za vzgojo pogleda. Toda v tem početju je bilo tudi nekaj več. Ali ne morda kar tudi potreba človeškega srca po intenzivnejšem stiku z vsem, kar ga obdaja, s slehernim pojavom življenja, od katerih ima vsak svoj značaj tako po obliki, kakor po barvi, kakor po vsebini in smislu. In naravno je, da je mlado srce, zlasti če nosi v sebi umetniški imperativ, kratko malo nenasitno in da v svoji potrebi po prigrabljanju pojavov in doživetij ne pozna ne mere ne meja. In če je res kaj takega na stvari, potem se mora ta strast kazati tudi v drugih umetnostih. Tako sem si govoril, ko sem razmišljal o vsem tem, in sem se pričel ozirati po umetniškem svetu z željo, da bi zasledil v njem kjerkoli drugod kaj podobnega. Zlasti pa me je, seveda, tudi glede tega zanimala literatura. Zastran mimičnih, plesnih in igralskih veščin mi je bilo jasno, da preizkuša vsak pravi adept teh zvrsti vse možnosti in vse izraze, ki mu jih nudi njegovo telo, da z njim doživlja svet in njegove pojave. In bilo mi je jasno, da je s Shakespearovo repliko: »Dajte mi še leva!« izražena ne samo smešnost naivne ambicije, marveč tudi neka nenasitnost, ki je v izvirni obliki razumljiva in v skladu z naravo igralstva. Toda v literaturi? Kje in kako se izraža ta strast v nji? To vprašanje me je spremljalo leta in leta. Veliko kasneje sem nekoč dobil dovolj zanimiv odgovor na to vprašanje, in sicer v zvezi z muziko. Kajti Marij Kogoj me je nekoč prosil, naj mu izračunam število vseh možnih akordov tipov od enotonskega akorda, če ga smem tako imenovati, do dvanajsttonskih akordov oziroma do dvanajsttonskega akorda, ki spet more biti samo eden. Želel je namreč vsaj teoretično izčrpati harmonsko snov muzike do kraja. Glede literature pa sem bil zmeraj prepričan, da ista artistična strast živi tudi v nji. Zakaj videl sem jo marsikje v literarnem oblikovanju, zlasti pa v nekakšni neodjenljivosti tistih besednih ustvarjalcev, ki tako nepopustljivo gneto in pregnetajo besede, v katere hočejo enkrat za vselej ujeti tak ali drugačen karakterni odtenek takega ali drugačnega življenjskega pojava. Toda slutil sem tudi to, da so to nemara že višje in sublimirane oblike tiste prvobitne strasti, ki pa sem jo še vedno iskal v literaturi. Naposled sem nekoč pri branju avtobiografskega romana Ivana Bunina »Življenje Arsenjeva« naletel na tale mesta, ki jih bom tukaj navedel v zelo strnjeni zaporednosti: »Zdaj je bila v meni ena sama skrivna bolečina... oblikovati v sebi iz tega, kar nudi življenje, nekaj resnično pisanja vrednega... Po snegu je mimo mene neslišno drvel brezskrben izvošček, ki se ga je vsekakor nekje na hitro nasrkal, zdaj pa je bil ves pripravljen na nekaj dobrega, lepega... Človek bi si mislil: le kaj je bolj navadnega kot to? Mene pa je tedaj vse ranilo, skorajda sleherni bežni vtis in potem se je v hipu rodila želja, da bi ta vtis ne bil brez koristi, da ne bi brez sledu izginila strela koristnega hotenja, marveč da bi si vtis kako prilastil in ga izkoristil. Švignil je mimo, tisti izvošček, in vse, s čimer in kakor je švignil, je švignilo tudi v moji duši, potem je ostalo v nji kot nenavadna slika nečesa mimobežnega in jo je še dolgo časa mučilo zaman... In spet ko strela veselje: ah, ne pozabi!... Kakor detektiv sem zasledoval zdaj tega zdaj onega mimoidočega, upiral oči v njegov hrbet, v galoše, trudil sem se, da bi kaj doumel, ulovil v njem, da bi z mislijo segel vanj... Pisati! Glejte, o strehah, galošah, o hrbtih bi bilo treba pisati, pa nikakor ne zato, da bi se boril zoper samovoljo in nasilje, da bi branil tlačene in nesrečne, da bi ustvarjal svetle tipe, da bi slikal široke podobe družbe in sodobnosti, njenih razpoloženj in tokove... Če od te izpovedi odštejemo polemični zaključek o smislu pisanja, nam Buninove izjave govore zelo jasno o pisateljski artistični ali umetniški nenasitnosti, ki je vsekakor zelo podobna oni artistični strasti obeh slikarskih začetnikov, o katerih sem govoril spočetka. Ta strast živi seveda tudi še v zrelem ustvarjanju Ivana Bunina, ob čigar tekstu doživljaš nekaj podobnega, kakor da se v njem nenehoma vžigajo neke iskre lučke, ki nenavadno plastično osvetljujejo strehe, galoše, hrbte, kakor pravi sam, ali z drugo besedo, vsakršne pojave, ki jih njegov duh lovi mimogrede in jih z nenavadno nazornostjo razporeja v bleščeč biserni niz dragotin, kakršne ustvarja. Na podobno in hkrati nepodobno izpoved o isti strasti lahko naletiš tudi pri našem pesniku, ki je nekaj let mlajši sodobnik tega zanimivega ruskega pisatelja, ki pa nam isti stvarniški vzgon predočuje veliko bolj zamišljeno in svečano. Gre za pesem ali pravzaprav za del pesmi Otona Župančiča, objavljene med Fragmenti (1915-1949) v tretjem zvezku njegovega zbranega dela: In kakor pred Adamom so pred mano se zbrale naše zemlje vse stvari in krsta hočejo iz mojih ust. Z gorečo jih besedo imenujem, po vrsti dajem jim pečat duha. Vse jih dvigujem iz brezimnosti, vse jih pomikam narodu v obzor... Neznatna bilka, nisem té pozabil, sen plahi, v srcu sirotnjem skrit, opazil sem te, dal sem ti oznako. Bodoči rod bo hodil mimo vas in vas spoznaval bo po mojem krstu. V teh stihih je neugnana težnja po stiku z vsem obstoječim, ki bi jo lahko imenovali tudi ljubezen do vsega, pomaknjena v višje predele zavesti. Zaradi te strasti daje pesnik stvarem imena; ime pa ni samo beseda, marveč je hkrati krst, obredno dejanje, ki daje stvarem pečat duha in ki dela stvari človeškemu duhu dostopne, da jih lahko razpoznavamo in razumemo, skratka to ni več samo artistična strast prisvajanja, marveč je kratko malo smisel umetniškega poklica, njegovo poslanstvo, ki je dano in naloženo izbrancem: vedežem in prerokom. Tako pri Župančiču. Med njegovim tolmačenjem tega nagona in Buninovim opisom je prostora za sto in sto osebnih različic iste človeške moči. Ta duhovna moč je prisotna v vsakem umetniškem dejanju, prisotna je v njem trajno in, rekel bi, neopazno. Zavemo pa se je v vreliščih umetniških tekstov, ki jih opazimo zdaj kot posebno zgščene umetniške formulacije, kakršne tako dobro poznamo pri Prešernu in kajpada pri vseh velikih pesnikih, zdaj kot posebno razkošne ali očarljive ekstemporacije, s kakršnimi nam tako bogato streže na primer Gogolj v »Mrtvih dušah« vse do zaključne trojke Rusije ali kakršne nas tako intimno prevzemajo pri Proustu, pa naj govori o combrayskem zvoniku ali o glogovem cvetju ali o lokvanjih ali o Chopinovi melodiji ali o violini, s katere kapriciozno ingeniozno obliko se tako živo poigra njegov neugnano zaljubljeni um. Seveda pa se ta moč, ki je pravzaprav čista stvarniška energija, izraža v vseh plasteh umetnin, bodi likovnih, bodi literarnih. Kaj je z njo danes? Na čem in ob čem preizkušajo in razvijajo svoje mlade sposobnosti današnji začetniki slikarskega upodabljanja? Bojim se, da jim tako imenovana abstraktna umetnost, ki ne pozna predmeta, ne daje dobrih napotkov in da njihovo pozornost na žalost odvrača od sveta pojavov. Če je abstraktno slikarstvo resnično dosledno, navaja svoje adepte na »notranje motrenje« prav posebne vrste, ki mlademu oblikovalcu ne more koristiti. Človeška notranjost je teman in nepregleden svet, v katerem se nekoliko zanesljiveje znajde samo izkušeno oko. Likovnih podob in vizij nam nudi malo. Zato je ta v notranjost obrnjena, brezpredmetna slikarija pravzaprav siromašna in neiznajdljiva. Vznemirljiva oblikovalna strast, o kateri ves čas govorim, se v nji resnično ne more izživeti. In če se razgledujem po sodobni poeziji, me redno poraža dejstvo, da mi metafore, ki prehitevajo druga drugo in se kopičijo, svet o katerem govore, samo zatemnjujejo. Še pogosteje pa so samo igra in kombinacija pesniških elementov, ki so izgubili sposobnost, da bi se mogli strniti v širše celote, v katerih bi se izpovedovalo resnično življenje. Ta poezija se zadovoljuje s tem, da učinkuje z drobci ali kvečjemu z asociacijami, ne more pa dajati doživetij in globljih pretresov. To priznava celo sama. Kot taka pa ni ne nenasitnost za prisvajanje vseh pojavov ne izvajanje poklica, dajati stvarem pečat duha, skratka ni izraz tiste bleščeče moči, po kateri se bo človeku stožilo, če ne danes - jutri. Relo 22, 1

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.