Nova premiera Slovenskega gledališča v Kulturnem domu
J. K., Primorski dnevnik, 28. 1. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
NOVA PREMIERA SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA V KULTURNEM DOMU
Goldonijevi «Grobijani» doživeli krstno izvedbo na slovenskem odru
Predstava je bila podajana v okoličanskem dialektu
Domiselna režija in scenska zasnova Jožeta Babiča
Po enajstih letih je Goldoni zopet stopil na sceno Slovenskega gledališča v Trstu. Nekoliko dolg je bil ta presledek od poslednjih «Primorskih zdrah» z nepozabnim Modestom Sancinom v glavni vlogi, do sinočnjih «Grobijanov», če pomislimo kako pomembno mesto ima Carlo Goldoni ne samo v razvoju italijanske dramatike temveč dramatike in posebej še komedije sploh. Vendar pa je sedaj ta dolg presledek poplačan s tem, da so njegovi «Grobijani» doživeli po 206 letih, odkar jih je prvič postavil na oder februarja 1760 v gledališču San Luca, svojo prvo uprizoritev v slovenščini prav na našem odru. Slovensko gledališče v Trstu je tako podalo še en dokaz svoje posredovalne vloge, s krstno slovensko uprizoritvijo «Grobijanov» pa je dalo pomemben prispevek k sicer skromnemu številu slovenskih izvedb Goldonijevih del.
«Grobijane» je Goldoni napisal nekako na višku svoje ustvarjalne moči, v obdobju svoje največje plodovitosti, ki zajema čas od leta 1753 do leta 1763. Kasneje je sicer napisal še nekatera nesmrtna dela, med katerimi prav «Baruffe chiozzotte» (Primorske zdrahe) l. 1762, toda v «Grobijanih» je morda združil največ tistih prvin, ki so značilne za ves njegov reformatorski opus, s katerim je na takratne scene vnesel živo življenje in žive ljudi z vsemi njihovimi drobnimi človeškimi lastnostmi, ki nas «odlikujejo» še danes, le da se sedaj manifestirajo v bolj kompliciranih ekscesih in da jim današnji dramaturški ustvarjalci dajejo drugačen, današnji psihični obremenjenosti človeštva bolj primeren odraz.
V moderni komediji ima «sior» Lunardo Crozzola kakšnega rivala morda le v kateri izmed Molièrovih figur, pa tudi ostali trije «rusteghi» so močno zasnovane in močno grajene figure, kakor je sploh vsa komedija grajena z vzorno jasnostjo. Goldonijevo komično poudarjanje značajev je spontano, vendar pa ni samo sebi namen, kajti za smehom in grobostjo «grobijanov» se vendarle krije določena drama v kontrastih značajev, v večnem spopadanju med mladim in starim in v zmagi ženske nad moškim, ki pa je bolj zmaga čustva nad egoizmom. Na ta način se ne samo v tem, temveč tudi v ostalih delih odraža Goldonijev humanizem.
Režiser Jože Babič je dober poznavalec goldonijanske komedije in to se njegovi tržaški postavitvi «Grobijanov» tudi pozna, čeprav je bila pripravljena na hitro in bo morala še pridobiti na vigranosti, na tempu in na lahkotnosti. Zaradi tega se morda utegne po prvi predstavi tudi vsiljevati vtis, da je Babič bolj kot na obdelavo posameznih figur osredotočil svojo pozornost na scensko razgibanost, zlasti pa na scensko arhitektonsko obdelavo prostora. In priznati mu je treba, da je njegova neizčrpna inventivnost prišla tokrat povsem do izraza prav v sijajno rešeni scenski zasnovi, ko je s pomočjo dvigajočih se slikanih panojev in prednje zavese dosegel po eni strani večjo ekspeditivnost pri menjavanju prizorov, po drugi strani pa tudi stilno elegantnost in čistost. Ob Babiču zasluži vse priznanje za sijajno sceno tudi mladi Demetrij Cej, ki jo je mojstrsko izdelal in ki se hitro razvija v obetajočega scenografa.
Brez vsakega dvoma pa je k učinkovitosti predstave in k večji spontanosti komičnih efektov v veliki meri doprinesla tudi presaditev izvirnega književnega prozoda Marije Kacinove v naš okoličanski (katinarski) dialekt, ki ga je oskrbela Leli Nakrstova in ki je napolnil tekst s pristno sočnostjo. Tudi vložki «ex tempore» so bili na mestu kot element poskusa ambientalne aktualizacije, vendar se mi zdi, da bi se lahko omejili na dva, tri manj posiljene primerke.
S sinočnje premiere v Kulturnem domu
Igralsko je bila uprizoritev na lepi ravni in prav vsi nastopajoči so ustvarili pestro, toda stilno enotno galerijo goldonijanskih likov: tako grobijani od Rada Nakrsta (Lunardo), Silvija Kobala (Canciano), Staneta Raztresena (Simona) do Alojza Miliča (Maurizia), kot njihove prebrisane in navihane žene Zlata Rodoškova (Margarita), Mira Sardočeva (Felice) in Lidija Kozlovičeva (Marina), pa seveda Miranda Caharija kot prikupna Lucietta in še Adrijan Rustja kot Filippetto in Stane Starešinič kot grof Riccardo.
Bogato so učinkovali tudi kostumi Alenke Bartlove.
Premiersko občinstvo, med katerim so bili kot izjemni gostje člani jugoslovanske delegacije na zasedanju mešane komisije za izvajanje videmskega sporazuma, ugledni italijanski slavist prof. Merriggi, avtor najnovejše zgodovine slovenskega slovstva v italijanščini ter nekateri gledališki kritiki iz Slovenije in domači (tudi italijanski), je predstavo sprejelo z vidnim zadovoljstvom in z obilnim ploskanjem.
Prizor iz Grobijanov, od leve proti desni: Adrijan Rustja, Stane Starešinič, Miranda Caharija, Lidija Kozlovičeva, Mira Sardočeva in Zlata Rodoškova.
PRIMORSKI DNEVNIK 28.1.1966.
j. k.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče
- People
- Jože Babič Alenka Bartl Carlo Goldoni Mira Sardoč Miranda Caharija Alojz Milič Silvij Kobal Adrijan Rustja Stane Starešinič Lidija Kozlovič Zlata Rodošek Demetrij Cej Leli Nakrst Marija Kacin Rado Nakrst Stane Raztresen
- Producers
- SSG Trst
- Archival material identifier
- 1966-01-5201-5300_5332