11. Tours (skoraj) brez Jugoslovanov
Miša Grčar, Delo, 30. 1. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Film
11. Tours (skoraj) brez Jugoslovanov
Nenavadna strogost (plus za Tours), ki je letos vodila selekcijsko komisijo 11. mednarodnega festivala kratkih filmov v Toursu, je povzročila, da smo ostali Jugoslovani in še precej drugih brez filma v tekmovalni sekciji. Po eni inačici smo poslali štiri, po drugi dvanajst filmov, rezultat pa je: Vibin film iz leta 1964 »Strupi« je bil edini naš predstavnik v informativni sekciji. Gotovo je bila naša lanska bera taka, da bi našo deželo lahko predstavljal kak film, ki bi se vsaj v selekciji bolje odrezal.
Podobno usodo je doživela Sovjetska zveza. Poslala je šest filmov. Nobeden ni bil izbran v nobeno sekcijo in sovjetski udeleženci so demonstrativno zapustili festival. Kot častnega predstavnika smo lahko spet gledali izven konkurence čudoviti srednjemetražnik »Dva«, ki je na zadnjem moskovskem festivalu pobral veliko nagrado in ki tudi od nekvalificiranega francoskega občinstva ni dobil nič manjšega priznanja.
Največ uspeha so imeli Francozi. Francoski kratki film, ki je po Resnaisu, Vardovi, Franjuju in drugih velikih mojstrih, zdaj zaposlenih s celovečernimi filmi, preživljal resnično krizo, se zdaj prebuja. Pojavljajo se nova imena, novi poskusi, novi filmi. Poskus, da bi združil risbo in živo igro na nov način, se je posrečil Charlesu Mattonu v absurdni pripovedi o slikarjevem ustvarjanju »Jabolko ali zgodba neke zgodbe«. Duhovitost in absurd združuje »Izgubljena površina« Dolores Grassian. Njen film je tudi satirična bodica na urbanistična prizadevanja; dobila je eno glavnih nagrad.
Letos prvič je bila žirija pod predsedstvom slovitega britanskega dokumentarista Basila Wrighta posebej širokosrčna in je podelila kar tri velike nagrade in tri posebne ter še nagrade za prvence. Ker zadnja leta sploh ni več festivala, ki se ga udeležujejo čehi, ne da bi dobili nagrado, je seveda eno velikih nagrad spet dobil češki film, risanka Miloša Mácoureka in Stanislava Latala »Kako imeti pridnega otroka«. Duhovita risba, duhovit komentar in duhovit glas, ki bere tekst, vse to spremlja domala pesimistično primerjavo med nekdanjimi in današnjimi otroki. To barvito in sodobno delce, ki so ga spremljale salve smeha in ki ga je sprejel gromovit aplavz, je hkrati tudi eden najboljših filmov festivala. Čehi so tekmovali še z dokumentarcem »Potepuhi« Pavla Brežine in igranim filmom »Fuga na črnih tipkah« Drahomire Vihanove. Solidno, korektno, lepo!
Tekmovalo je 16 dežel, v informativni sekciji jih je sodelovalo še šest. Svoje filme je poslalo 39 dežel, in sicer 333 filmov, ostalo jih je 40 v konkurenci, 35 zunaj nje. Po tej strogi selekciji so jo najbolje odnesle ZDA, ne toliko v konkurenci dober dokumentarec »Skok« kot v informativni sekciji. Kajpak so po številu filmov kljub vsemu prevladovali domačini, med katerimi velja omeniti še »Dramo o biku«, desetminutni prikaz bika od trenutka, ko zapusti ogrado, do tedaj, ko ga premaganega odvlečejo iz okrvavljene arene. Film je posnel mladi Dantel Lacambre, spremlja pa ga presunljivo petje Joséja Reyesa. Malo manj grozljiv baladni motiv, tudi o živali, je posnel Poljak Andrzej Piekutowski »Kje je tisti veliki gozd?«, po katerem so se včasih svobodno podili bizoni, ki pa imajo zdaj tako malo prostora v ograjenem rezervatu. Poljaki so imeli še nekaj dobrih filmov. »Moja ulica« Danute Hallagin je tudi dobila eno velikih nagrad. K uspehu ji je pomagal domiselni komentar otrok, ki spremljajo življenje vsakdanje varšavske uličice, predvsem pa francoski prevod, ki ga je tudi oskrbel in s svojim otroškim poudarkom bral desetleten deček.
CHARLES MATTON, FRANCOSKI REŽISER, JE S FILMOM »JABOLKO« uspešno uveljavil nov filmski izraz; objavljamo prizor iz tega filma.
Film je prišel na festival že z nagrado. Dosedanja pravila festivala v Toursu niso dovoljevala, da bi tekmoval že drugje nagrajen film. Letos pa je bilo precej takih, ki so že imeli nagrade ali pa so že sodelovali na drugih festivalih: presunljivi italijanski dokumentarec o mafijski Siciliji »Sicilija«, »Zastalo srce« Gianfranca Mingozzija, madžarska posmehljivka na račun zvestobe vojakovega dekleta »Pisma Juliji« Ferenca Kardosa in druge.
Prevladovala je resna tematika, komičnih elementov je bilo malo, pa še ti predvsem v animiranih filmih in v obliki komentarja: »Zeleni planet« Piotra Kamlerja, absurdna zgodba o imaginarnih službah prebivalci ga planeta. Zanimivo popoldne je bilo namenjeno portretnemu filmu. Pod naslovom »To so naši« smo gledali dokumentarne posnetke od 1915. leta naprej. V njih smo spremljali francoske veličine od Degasa, A. Renoira, Rodina, Saint-Säensa in Mirbeauja do Sarah Bernhardt, Rostanda, Antoina, Franca Luciena, Guyitrija in drugih. Enkratno in veličastno! Italijanski film o Antonioniju je seveda novejšega datuma.
Tourski festival, ki je zadnji dve leti preživljal krizo, si je opomogel. Popolnoma. Filmi, ki so se zvrstili med 19. in 24. januarjem na »11 festivalskih dneh«, so bili domala brez ugovora presenetljivo dobri. Pierre Barbin, njihov direktor, si lahko za- roke, kajti dvomi o strogosti selekcijske komisije so se iz dneva v dan razblinjali in na koncu ni bilo nobenega več. Tours stoji trdno in spet ima sloves enega treh resnih festivalov kratkega filma na svetu.
MIŠA GRČAR
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Nagrade Festivali
- People
- Vida Zupan Bekčić Darinka Pavel Ivan Mignozzi Berta Miloš Pierre Véber Dragomira Špacapan Piotr Wawer jr. Stanislav Zebec Stanč Ágota Ferenc
- Archival material identifier
- 1966-01-5201-5300_5347-5348