Popovič, ki ni Ionesco
B. Pogačnik, Večer, 2. 2. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Popovič, ki ni Ionesco
RAZGOVOR Z NOVIM DRAMATIKOM BEOGRAJSKIH GLEDALIŠČ
ALEKSANDROM POPOVIĆEM
»Občinstvo prihaja v gledališče zato, da občuti, kritiki pa zato, da vidijo. Prve bom skušal čim bolj zabavati, druge pa čim bolj vznemirjati,« je dejal v svojem stanovanju na Slaviji novi popularni avtor beograjskih gledališč Aleksander Popović, nekdanji pleskar in samouk, čigar štiri dramska dela so beograjska gledališča v zadnjih dveh sezonah uspešno postavila na svoje deske, Ionesco, ki pa vendar piše izrazito iz svojega lokalnega okolja, a z jezikovnimi bravurami, ki nekoliko spominjajo na veli romunsko-pariški primer.
Čeprav sem v njegovi sobi našel na stenah isto mešanico likovne opreme, kot sem jo srečal pri Ionescu, moderne abstraktne slike in stare ikone, je vendar Popović takoj smeje odkimal. »Nikoli nisem bil pri Ionescu in tudi sicer si ga ne jemljem za zgled.
Res pa me je, ko sem zanj izvedel, zanimalo, kaj je pisal o gledališču. Kopiranje pa sploh nima nobenega smisla. Kajti če je kaj nacionalnega, je nacionalno gledališče. Kljub temu pa me je nekaj spominjalo na Ionesceve mladostne pobude v zvezi z gledališčem. Ko sem še mlad postal po beograjskih ulicah, sem pogosto srečeval čudnega možaka, ki je imel v rokah lutkico, po imenu Mileva, in z njo delal improvizirane komediografske predstave s komentarji.«
Oprostil se mi je, da govori vsevprek in morda zmešano, ter mi pribil šilce žganja. In ker je prej omenil nacionalni značaj gledališča, je takoj planil v protiofenzivo. »Toda pri nas Srbih je zelo majhna razlika med pravim in kavarniškim nacionalizmom. V tem je neki primitivizem, neko divjanje. In prvo, ko sem začel pisati, je bilo, da sem obračunal sam s seboj, s tistim, kar hoče šovinistični kavarniški nacionalizem.«
Ko pa se je znova vrnil s pozitivnim hotenjem na nacionalna tla, je priznal: »Sicer pa je tudi moja tragedija, da vem več, kaj se dogaja v Parizu ali kje drugje po svetu, manj pa o tem, kaj se dogaja v Ljubljani.« Sam sem porabil ta intermezzo tudi za tiho ugotovitev, da tudi mi v Ljubljani za nekega Popovića sploh ne vemo.
Pustil sem ga, da se je razgovoril, čeprav je kot avantgardist preskakoval s teme na temo in njegova odkrita vnema se me je nehote nalezla. »Svoje gledališče ustvarjam, ne glede na to, ali ga bodo sprejeli ali ne, to bo pokazala prihodnost. Če obstaja še kje kak tak človek, kot sem jaz, na primer pri vas v Ljubljani ali Zagrebu ali kjer koli, potem sem na pravi poti, sicer pa sem izgubljen. To, kar hočem, se pojavlja v dobi in sam ne morem ničesar, če sem sam, sem samo nekak izem, ne pa kaka nuja dobe. Toda jaz verujem v to nujo in zato pišem.«
Ne zaradi abstraktnih slik, ikon in prepečenice, ampak zaradi pomanjkanja časa sva še bolj hitela govoriti, in to kar nasploh o umetnosti. »Meje umetnosti so danes močno razširjene,« je trdil. »Nihče ne more točno reči, kje se začne in kje končuje... Če umetnost prežvekuje znanost, to ni nič, ker dobimo neko šarlatansko znanost; če pa umetniško resnico hočemo spremeniti v znanstveno resnico, jo omrtvimo. Umetnik ustvarja na temelju vse človekove misli.«
V Ateljeju 212 so doslej uprizorili Popovićevo delo »Ljubimko in Desanka«, zdaj pa pripravljajo njegov »Svinjski dir«, v univerzitetnem gledališču »Nogavice s stopentljami«, v narodnem gledališču pa »Sabljo Dimiskije«, medtem ko ima jugoslovansko dramsko gledališče nadaljnje, peto delo, že sprejeto.
»Ko sem bil na narodnem gledališču pri predstavi ,Sablje Dimiskije', je sedel poleg mene po naključju neki mladenič: veselilo me je, ko je na posamezne dialoge na odru zelo lepo reagiral, tako da sem videl, da me razume. Nenadoma pa je sam v sebi izbruhnil ves jezen: 'To pa je moral napisati kak Hrvat!' In takrat sem bil vesel še bolj, ker sem videl, da sem zadel tisti naš primitivizem in našo včasih ozko moralo lažinacionalizma. Sicer pa veste, 'Sablje Dimiskije', to ni niti ime kakega junaka, to je predvsem ime neke beograjske kavarne.«
Osebno je zanikal teorijo, da je umetnost eno in politika drugo, kljub temu pa je menil, da mu je zoprna tako imenovana politična umetnost. »Umetnik mora stvariti le dojemati globlje, bolj večno.« Ko je preskočil na program beograjske televizije, se je naježil, češ da je njeno delo često usmerjeno na poneumljanje množic. Seveda z geslom, da se je treba približati množici. A v bistvu se tako množici približujejo samo ljudje z zelo nizkim nivojem. Nikdar ne more umetnik delati pod svojim nivojem, pa naj dela že karkoli, recimo reklamo za vino.«
Nadaljeval je, da ima mlade umetnike zelo rad, da ga pa vendar pri njih moti neko stalno pridušanje, češ da nimajo dovolj svobode. »Umetniku nikoli ni treba zahtevati več svobode, ker je to samo izgovarjanje na pomanjkanje talenta. Ni nesvobode, skozi katero se talent ne bi prebil. In če pravijo danes, da je v sovjetski literaturi premalo svobode, je morda večja resnica v tem, da je trenutno tam premalo talentov. Tudi če bi Dostojevski živel pod Stalinom, bi bil Dostojevski.«
Ko sva za konec že skoraj med vrati načela vprašanje, kaj zdaj piše, je nadrobil, da dela predvsem majhne stvari za radio in televizijo. »Ker od tega živim. Od umetniškega ustvarjanja se dobi najmanj, od lažiumetnosti pa se da živeti. Za štiri gledališke drame, ki so jih igrali na beograjskih odrih, sem dobil 250.000 dinarjev, za eno radijsko otroško igro na natečaju pa pol milijona.« Toda ni se pritoževal, ampak je nasprotno samokritično razmišljal o vprašanju eksistence umetnikov. »Edina možnost za našo normalno eksistenco je, da se odrečemo vseh privilegijev in da se plača samo naše delo. Sredstva, ki jih daje družba za nas, niso majhna, toda sama delitev ni pravilna. Kdor je bolj dostojanstven in več dela, bo dobil manj, drugi, ki so glasni, pa več. To je sicer nevzdržno, toda odvisno je od nas samih.«
Ko pa je odgovoril na vprašanje, kako piše, je odkimal: »Ne, ne pišem mnogo in ne pišem hitro. Samo potrpežljiv sem. Danes sem star šestintrideset let, toda mladi bi včasih radi uspeli že v prvem nastopu. Bilo je leta 1948, ko sem v gledališču prvič razmišljal, da bi začel pisati. Od takrat pa do leta 1963 se nisem pojavil kot avtor. Toda ko sem zdaj prinesel svoje rokopise, so mi jih na treh mestih hkrati sprejeli. Samo tako sem prebil vrata, prav nič drugače. Ne živim v čaršiji. Čaršiji je samo brutalno za denar, ne več za umetnost. Oni so med seboj povezani, jaz sem pa sam.«
In vendar sva bila dva, ko sem se poslovil.
B. Pogačnik
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- Archival material identifier
- 1966-02-5301-5400_5361