Iščemo človeka in resničnost
H. S., Celjski tednik, 4. 2. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
PRED PREMIERO SARTROVIH »UMAZANIH ROK« V SLG CELJE
IŠČEMO ČLOVEKA IN RESNIČNOST
RAZGOVOR Z REŽISERJEM KRIŽAJEM IN IGRALCEM KASTELICEM
Kadarkoli slišimo za Sartra, imamo v mislih nekaj nenavadnega, četudi si moramo potem, ko smo se z njim ali vsaj s kakšnim njegovim delom spoznali, priznati, da smo spoznali del sebe in del življenja. Spoznali, a vendarle nismo ostali pri golem zaključku spoznanja, temveč smo s tem že zaznali v sebi novo težnjo spremenljivosti. V tej preprosti spoznavnosti je vsebovan že tudi delček eksistencialističnega oblikovanja nazorov in hotenj, ki temelji na zaznanem dejstvu, da se ljudje radi v določenem položaju in okolju zabarikadirajo in vztrajajo v »zagotovljenem ugodju« ali pa skušajo to okolje spremeniti in s spremembo dosežejo boljšo ali pa tudi slabšo eksistenco. V zadnjem primeru je nujno določeno tveganje, v prvem življenjska pasivizacija in izolacija.
In naš čas je takšen, da išče spremenljivost in razgibanost, teži k novemu in izpopolnjenemu, četudi ni vedno vnaprej prepričan, da je vse novo že tudi popolno. V nas vseh je tveganje, ki vodi v razgibanost, a mi smo, ki moramo odbirati med dobrim in slabim, med vzvišenim in podlim, med lepim in grdim.
Nocoj se bo tudi celjsko gledališče srečalo z novo preizkušnjo in hkrati z drugimi se bosta s to preizkušnjo srečala tudi režiser Franci Križaj in igralec Drago Kastelic. Režiser Križaj se je po študiju svetovne književnosti in režije na akademiji za igralsko umetnost srečal v nekaj kratkih letih plodnega dela z vrsto raznovrstnih poustvarjalnih del na odru, pri televiziji in v filmu. »V glavnem sem zadržal svoje navdušenje za gledališče in film, medtem ko pri televiziji nisem našel prave opore. Zelo rad imam organizirano in dosledno delo, medtem ko se spominjam iz tistih časov, ko sem bil pri televiziji, da je bilo vse preveč improvizacije,« je pripovedoval pretehtano Franci Križaj. »In prav s tega stališča lahko priznam,« je nadaljeval, »sem se navdušil za delo v Celju. Toliko volje, prizadevnosti in resnobe, kolikor sem jo našel v celjskem igralskem zboru, še nisem srečal nikjer. Zares je tekst težak in bi bilo vsakršno poigravanje lahko zelo škodljivo. Tega se zavedajo tudi igralci. Toda občutek imam, da je v njihovi prizadevnosti še nekaj več, namreč zavest, da je danes gledališče v Celju na preskusnem kamnu in da morajo zato pokazati vse svoje sposobnosti. Sam jim skušam v tem prizadevanju pomagati, kolikor morem in znam in upam, da bomo uspeli.«
Režiser Križaj je zabeležil že nekaj uspehov, med temi je vrsta režij v Križankah, tudi Kozakova Afera, in režija filma Zarota, četudi se je pri filmu uveljavil predvsem kot asistent režije pri večini slovenskih filmskih režiserjev. S svojim dosedanjim režiserskim delom je zasledoval resničnost in na vprašanje, kako se je lotil Sartra, je odgovoril: »Vselej in povsod iščem človeka in človečansko resničnost. V tej težnji je razumljivo, da skušam tudi z delom v gledališču uveljaviti svoje iskanje. Zato hočem, da je že delo zares delo in da v vsakem drobcu odraža resničnost, iskrenost in človečnost. Igralci so bili malce presenečeni, ko sem jim takoj spočetka dejal, da bodo nastopili brez mask, a zdaj, ko zaključujemo vaje, sami priznavajo, da je res bolje, če skušajo značaje orisati z notranjo igro.«
Še sva se pogovorila o mnogem in tu bi ne bilo prostora za vse Križajeve misli. Naj bo zatorej tokrat to, kar zanima nas Celjane ob predstavi »Umazanih rok«, prepričani pa smo, da se bomo s simpatičnim režiserjem še srečali.
Ob tej priložnosti sva se na hitro pogovorila tudi z igralcem Dragom Kastelicem, ki je že drugo leto v celjskem gledališču in ga vedno več Celjanov ceni — predvsem kot igralca. »Za nas igralce in verjetno še za mnoge druge,« je odgovoril Drago Kastelic na vprašanje, kako se je seznanil s Celjani, »je le malo možnosti, da bi se spoznali še kako drugače kot igralci in publika. V Celju namreč ni nobenega ustreznega prostora, kjer bi mogli kdaj sesti mirno h kakšni mizi in pokramljati o kulturnih problemih. In četudi nimamo dosti prostega časa, bi nam takšni pogovori z občani vendarle dosti koristili.«
Kastelica smo lani videli v raznih vlogah, letos pa tudi že v treh precej zahtevnih. Vendar je vloga Huga v »Umazanih rokah« verjetno najbolj zahtevna. »Vsake vloge se v začetku bojim,« je dejal Kastelic. »Toda Hugo je poglavje zase. Zavedam se, da sem premlad za to vlogo in da morda nimam zadosti izkušenj. Toda z režiserjevo pomočjo dobivam občutek, da značaj raste in se razvija v meni. Tu ne gre, da bi goljufali. Najti moramo resnico in notranjost osebe. Premierska trema morda ne bo dovolila vsega, vendar sem prepričan, da bo vloga in vsa predstava rasla, da bomo z uprizoritvijo uspeli in kdor ne bo sodil samo po premieri, bo mogel to naše prepričanje tudi potrditi.«
Z obema prijaznima mladima možema sem se poslovil v prepričanju, da je SLG Celje pripravilo novo delo z vso skrbnostjo in prepričan ostanem, da bomo nocoj videli izdelano predstavo, ki bo mnoge zadovoljila, če bodo le hoteli tudi sami sodelovati tako iskreno, kakor je iskreno pripravljena predstava Sartrovih »Umazanih rok«. H. S.
ČLANSTVO FOTOKINO KLUBA TOVARNE EMAJLIRANE POSODE EMO SPADA S SVOJO DEJAVNOSTJO MED NAJDEJAVNEJŠO SKUPINO LJUDSKE TEHNIKE. TUDI LANI SO ORGANIZIRALI POLEG TEČAJEV ZA AMATERJE VRSTO RAZSTAV, KI SO ZASLOVELE ŽE IZVEN NAŠIH MEJA. PRED DNEVI SO IMELI OBČNI ZBOR.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče
- Producers
- SLG Celje
- Productions
- UMAZANE ROKE, Križaj, 1966
- Archival material identifier
- 1966-02-5301-5400_5374