Slovesna podelitev Prešernovih nagrad
Delo, 8. 2. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
PODELITEV PREŠERNOVIH NAGRAD V prisotnosti mnogih uglednih kulturnih in političnih osebnosti, med katerimi so bili tudi Miha Marinko, Vida Tomšič, Janko Smole in drugi, je na sinočnji slovesni akademiji v dvorani Slovenske filharmonije Lev Modic izročil Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Na sliki: prva medsebojna čestitka nagrajencev.
Slovesna podelitev
Prešernovih nagrad
Slavnostni govor Josipa Vidmarja - Po akademiji sprejem pri predsedniku skupščine Ivanu Mačku
LJUBLJANA, 7. februarja. Nocoj je bila v dvorani Slovenske filharmonije akademija v počastitev Prešernovega dne. Priredil jo je Prešernov sklad SR Slovenije. Udeležili so se je naši najvidnejši kulturni in politični ter drugi javni delavci. Najprej je bila opravljena podelitev Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Letošnji Prešernovi nagrajenci so: Josip Vidmar, dr. France Stele, prof. inž. arh. Ivan Vurnik in Duša Počkajeva. Prešernov sklad je podelil Josipu Vidmarju Prešernovo nagrado ob izidu knjige »Misli«, dr. Francetu Steletu za prispevek k razvoju slovenske likovne umetnosti, prof. inž. arh. Ivanu Vurniku za prispevek k razvoju slovenske arhitekture, Duši Počkajevi pa za gledališko delo v letu 1965.
Razen Prešernovih nagrad so bile podeljene tudi nagrade Prešernovega sklada. Nagrajeni so bili: pisatelj Ignac Koprivec, kipar Janez Boljka, kipar Janez Lenassi, slikar Bogdan Meško, kostumografka Mija Jarc, režiser Žarko Petan, klarinetist Miha Gunzek, sopranistka Zlata Ognjanović, glasbeni urednik Borut Loparnik, urbanist Tone Bitenc, filmski avtor Jože Pogačnik, televizijska urednica Milena Ogorelec in karikaturist Božo Kos ter industrijski oblikovalec Davorin Savnik.
(Podrobno poročilo o nagrajencih in njihovih delih objavljamo na peti strani.)
Slavnostni govor je imel Josip Vidmar. »Vse naše življenje,« je uvodoma dejal, »terja od nas jasnega in čistega pogleda na položaj, v katerem smo kot kulturen narod, kot narod, ki je dosegel neko stopnjo razvoja, iz katere mora najti pot v dostojno prihodnost ter v višje oblike zavesti in življenja.« Potem je Josip Vidmar govoril o potrebnosti kulture in poudaril, da je pri nas in nemara tudi drugod po svetu marsikomu nejasna. Redki so po njegovem mnenju tisti, ki dandanes trdno vedo, kako so najvišje manifestacije človeškega duha, ki jim pravimo umetnost, potrebne človeštvu. Opomnil je, da je pri nas posebno malo javne zavesti o pomembnosti umetnosti in prizadevanj zanjo. »Ideja socializma,« je dejal, »je kratko malo neizvedljiva brez kulture, o kateri govorim, in brez tistih vzgonov, ki žive v nji in ki jih samo ona more vnašati v življenje. Primitiven, grob ali celo surov socializem, to vemo vsi, ni socializem. V najboljšem primeru je samo nekakšno stremljenje k njemu. Zato je nemogoče hoteti uresničevati socializem brez žive skrbi za kulturo. Toda ali mi ne ravnamo tako, če s pričo našega prečesto zelo širokosrčnega gospodarjenja z gmotnimi sredstvi nikakor ne moremo priti do odločitve, da bi odmerjali potrebna sredstva za kulturo?«
Nato se je govornik dotaknil razmerja med kulturo in slovenstvom. »Majhen narod,« je rekel, »ki se hoče ohraniti v tem kinečem procesu (v procesu uniformirajoče civilizacije, op. por.), ima na razpolago samo eno pot. Ustvariti sam sebi neko svetlo središče, polno izredne privlačnosti, ki bo sposobno nenehoma vabiti k sebi nove in nove rodove in jih držati v oblasti vdihom, ki ga bodo prejemali od njega.«
Ko s temi svojimi merili presodil našo resnično stvarnost, je Josip Vidmar dejal: »Zdi se mi tudi, da nikjer ne vidim zanesljivih znakov zavesti o živi in intenzivni potrebi po kulturi. Dostikrat imam občutek, ker o tem veliko govorimo, da iz leta v leto ustvarjamo tako imenovane materialne pogoje za nekaj, tistega, za kar jih ustvarjamo, pa nekako sploh ne vidimo in ne omenjamo, dasi bi to morala biti in je predvsem kultura. Če pa le kdaj in kdaj spregovorimo o nji, smo zelo ponosni, če se odstotek našega proračuna za kulturo kolikor toliko približuje odstotku v proračunih starih in zadoščenih, s kulturnimi sredstvi nasičenih narodov, čeprav mi s kulturo v resnici šele začenjamo. In tak je ves odnos naše družbe do kulture: nejasen, neodločen, mlačen. Ker pa je kultura organsko zvezana z narodnostjo, saj je narodnost, rekel bi, organ zanjo, se ni čuditi, da je v današnjih resnih časih naše narodno čustvo iritirano, kar je tembolj razumljivo, če se zavemo, da se moramo še zmeraj boriti za pravice našega jezika in da nismo znali spoštovanja do njega privzgojiti niti v svojih lastnih vrstah. In vrhu vsega še zavest o preskromno odmerjeni nam samostojnosti v okviru države celo pri razpolaganju s sredstvi, ki so povsem naša, kar je mučno in nesmiselno dejstvo naše eksistence, pa tudi dejstvo, ki hromi našo skrb za kulturo!«
Vendar ni moj namen obtoževati samo družbo ali tiste, ki jo predstavljajo. Treba se je ozreti tudi na drugo stran. Treba se je vprašati, ali se velike odgovornosti za kulturo zavedamo mi, ki smo danes nevredni ali vredni izdelovalci dobrin, za katere gre. Ali se zavedamo in ali ravnamo v skladu z naravo kulture? To je obširna problematika, toda če jo pregledam na hitro in če se zavem snobističnega ali malodušnega podleganja artističnim in ideološkim modam, ki prihajajo od Zahoda, podleganja, ki se kaže vsepovsod v našem umetnostnem in miselnem življenju, moram priznati, da naši tvorci ne ustvarjajo naše kulture, ne dajejo skupnosti, kar ji gre, in ne kažejo nikakršne globlje in z našo resnično usodo povezane zavesti o velikem kulturnem postulatu med nami. Ne vsi, seveda. Toda dovolj jih je in dovolj so glasni, da lahko odvračajo simpatije od kulture in da vzbujajo občutek, češ, do take kulture sme naša javnost biti nepozorna in celo brezbrižna.
Toda te enodnevne bolezni nam ne smejo skaliti pogleda na naše osnovne naloge v skrbi za kulturo. Obuditi nam je v nas samih živo in dejavno zavest o njeni usodni nujnosti za naše življenje, za naš narodni obstoj, za pomiritev našega narodnega čustva in za naš socializem. Rekli boste, da je ta trenutek za izvajanje te skrbi neugoden. Mnenja sem, da temu ni tako. Kajti gospodarska reforma, v kateri trenutno živimo, ima smisel v racionalizaciji našega gospodarjenja. Toda, ali ne sodi pravilno odmerjanje sredstev za razne namene v to racionalizacijo? In če se zdaj med nami že vrše znatne spremembe, ali ne bi bilo naravno, če bi se med njimi in hkrati z njimi izvršila tudi tista, ki bi naši kulturi dala pravo mesto v našem življenju?«
V glasbenem delu akademije je simfonični orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Boga Leskovica izvedel Simfonično pesnitev »Istrijanka« Karla Pahorja in Mauricea Ravela »Daphis et Chloé« 2. suito.
Po slavnostni podelitvi Prešernovih nagrad v Slovenski filharmoniji je predsednik skupščine SR Slovenije Ivan Maček s soprogo priredil v prostorih skupščine svečan sprejem. Udeležili so se ga številni kulturni in javni delavci, med drugim tudi letošnji Prešernovi nagrajenci, dalje politični sekretar CK ZKS Miha Marinko, predsednica glavnega odbora SZDL Slovenije Vida Tomšič in predsednik republiškega izvršnega sveta Janko Smole.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika Nagrade
- People
- Žarko Petan Josip Vidmar Jože Pogačnik Duša Počkaj Maurice Ravel Božo Kos Mija Jarc Janez Lenassi Bogo Leskovic Zlata Ognjanović Karel Pahor
- Archival material identifier
- 1966-02-5301-5400_5409-5410