Marinkovič, Matkovič in Držić v ospredju
B. Zganjer, Delo, 15. 2. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Marinkovič, Matkovič in Držić v ospredju
Zagreb, februarja.
Ranko Marinković je pri nas znano ime, saj je njegova drama GLORIJA doživela leta 1955 svoj jugoslovanski krst v Celju. Zdaj je napisal svoj prvi roman KIKLOP (Prosveta, Beograd), ki bo najbrž postal novi mejnik hrvaške sodobne proze. Primerjal bi ga — vsaj ob pojmu mejnik — s pojavom Krleževega romana Vrnitev Filipa Latinovicza leta 1932, v katerem je Krleža do detajlov analiziral živčnega, omahljivega in razkrojenega inteligenta meščanske družbe. In prav v tem najdemo tertium comparationis med Krleževim Filipom in Kiklopom Ranka Marinkoviča. Pisatelj spremlja življenjsko žaloigro svojega junaka Melkiorja Tresiča, časnikarskega kritika, tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Zgodba je sicer enostavna, fabula na videz celo preprosta. Naj jo orišem v nekaj besedah. Tresič pričakuje, da ga bodo poklicali k vojakom. Zato namenoma strada, trpi lakoto in se tako telesno izčrpa do onemoglosti. Njegova vsakdanja pot se že premočrtno vrti med kavarnami, nočnimi popivanji in posteljo ljubice Enke, poročene ženske. Njegovi prijatelji so zvečine tudi novinarji, če izvzamemo hiromanta Atmo, nekakšno Tresičevo pervenirano zavest. Tresiča končno pokličejo k vojakom, vendar se kmalu znajde v bolnišnici in celo v norišnici. Samomor prijatelja ga pripelje na rob obupa. Na koncu odide iz mesta in se kot žival na štirih nogah splazi v živalski vrt, v Zoopolifemovi kanibalski požrešnosti. Tresiču ostane torej edina obramba in možnost, da si reši življenje, v umiku na raven živali.
Marinkovič je vojno nevarnost identificiral in poosebil v Kiklopu, enookem orjaku iz Homerjeve Odiseje. Njegov Tresič je Odisej, ki se more izogniti Polifemovi kanibalski požrešnosti.
Jedek slog, bleščeč dialog, poln nepričakovanih obratov, sentenc in parentetičnih stavkov odlikujejo in oblikujejo prvi Marinkovičev roman, ki se navzlic serioznemu besedilu bere v enem dihu.
ZAGREBŠKO KULTURNO PISMO
Mladen Skiljan je spoštoval avtorjevo besedilo. Spoštoval, kolikor se je le dalo, ker je Ranjeno ptico laže brati kot igrati. Avtorjev tekst vsebuje namreč obsežne in literarno vredne didaskalije, ki jih nihče ne more uprizoriti ustrezno Matkovičevi zasnovi in pisanemu tekstu. Seveda pa je gibljivi vrtilni oder vendarle pripomogel k uresničenju marsikatere didaskalije. Zato gre zasluga v prvi vrsti režiserju. Med igralci pa bi posebej izluščil Svena Lasto kot Bartola, in Vero Ervine Dragnove, čeprav ne smemo prezreti drugih igralcev, ker je v Ranjeni ptici sleherna (še tako majhna) scena zelo pomembna za celoten vtis Matkovičevega novega dramskega dela.
Mestno gledališče Komedija je postavilo na oder komedijo SKUP (= Skopuh) velikega renesančnega komediografa v svetovnem merilu. Znano je, da je Držić predelal in razširil Plautovo Aulolario, zgodbo o piskru s cekini, dejanje pa lokaliziral v Dubrovniku, tako da je pravzaprav razkril tipe ljudi vseh dubrovniških družbenih slojev. Režiser Mirko Perković je zelo posrečeno izbral igralce, svojo režijo pa je zasnoval — (kar je po mojem mnenju najbolj upravičeno!) — na besedilu samega avtorja, na njegovem bleščečem, barvitem in iskrivem dialogu, včasih sicer preveč pobarvanem s provincializmi, toda zmeraj naravnem in odrsko še danes učinkovitem. Naslovno vlogo je kreiral Eugen Franjkovič, ki se je uspešno poglobil v duševnost starega skopuha. Rad bi omenil še igro Rikarda Simonellija kot živahnega Satira in nastop Jagode Antunac - Katić, ki se je lepo uveljavila v zahtevni, toda hvaležni vlogi Grube.
Predstavo so gledalci lepo sprejeli, dasiravno jo eden od zagrebških kritikov (zgrešeno!) primerja s predstavo Skopuha na dubrovniških poletnih igrah. Obeh predstav namreč ne moremo primerjati, ker utesnjeni oder Komedije ne more tekmovati z odprtim razsežnim prostorom pod milim nebom poletnega Dubrovnika. Zato je utesnitev domačega odra režiserju nujno narekovala drugačne, bolj adekvatne prijeme.
V Zagrebu je gostovala slovenska filharmonija, to pot z Rekviemom za soliste, zbor in orkester Antonina Dvořaka, torej s kompozicijo, ki jo ljubitelji glasbe bolj poredkoma slišijo. Dirigent Bogo Leskovic je kompleksno delo naštudiral z zborom in orkestrom zelo resno, prav tako so izvajali muzikalično in izenačeno svoj del partiture štirje solisti Nada Vidmarjeva, Božena Glavakova, Mitja Gregorač in Ivan Stefanov.
Ker je skupno s hrvaško razstavo tudi razstava slovenskih upodabljajočih umetnikov priredovala v Maribor, bom pač prepu stil strokovno oceno obeh razstav pristojnim. Hotel bi tukaj le poudariti, da pri svoji izbiri Hrvati niso izpustili nič značilnejšega, medtem ko pri nastopu naših likovnikov v Zagrebu pogrešamo nekaj znanih imen.
V drugi polovici januarja je nenadoma v 68. letu življenja umrl priljubljeni hrvaški kulturnik, profesor, časnikar in prevajalec dr. Ivan Esih. Deloval je več kot trideset let kot znanstveni sodelavec inštituta za književnost pri Jugoslovanski akademiji, izdal pa je okoli petdeset knjig prevodov, esejev in razprav. Kot zelo razgledan izobraženec je poznal kopico starih in modernih jezikov, med njimi tudi lužiško srbščino in finščino, posebej pa se je ukvarjal s slovanskimi literaturami in primerjalnim jezikoslovjem.
S številko 1 je hrvaška revija Republika stopila v 22. leto nenehnega izhajanja. Na uvodnem mestu beremo novelo hrvaškega prozaista Vojina Jeliča »Širina dolgočasja« iz življenja upokojencev v okolici pisateljevega rojstnega Knina. Od pesnikov sodelujejo: Slavko Mihalič, Sonja Manojlovič, Ernest Fišer, Benjamin Tolič, Joakim Marušič in Mehmed Mašič. Mladi rod prozaistov zastopa Zvonimir Majdak z novelo Strašna množica. Med ostalimi člankarji zaslužijo pozornost bralcev še Milivoje Marković z razpravo o poeziji Vesne Parunove, Nikola Batušić z ocenami treh zagrebških premier in Jozo Laušić z esejem Čas, etika, umetnik.
B. ZGANJER
Vera 15.2.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Opera Dramatika
- People
- Božena Glavak Antonin Dvořak Ranko Marinković Bogo Leskovic Mirko Perković Marijan Matković Ivan Stefanov
- Producers
- SLG Celje
- Productions
- GLORIJA, Hieng, 1955
- Archival material identifier
- 1966-02-5301-5400_5464