Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Recital Jožka Lukeša

J. P., Novi list, 20. 1. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Recital Jožka Lukeša Slovensko gledališče kaže v zadnjem času vedno večjo razgibanost in iskanje poti, da bi pritegnilo čim širši krog gledavcev. Potem ko je v zadnjih letih skušalo opravljati predvsem svoje umetniško poslanstvo in ne več izrazito političnega kot v svojem začetku, je to svojo nalogo poglobilo in razširilo. V izbiri del ima vodstvo lahko večjo ali manjšo srečo, kar zgovorno priča »Veliki pasijon« ali pa »Po brezkončni poti«, da omenimo le dve deli iz lanske sezone. Vendar je gotovo, da se sedanje vodstvo zaveda kulturnega poslanstva in naloge, ki jo ima slovensko gledališče v Trstu. In kolikor bolj bo vodstvo lahko kulturni program dosledno uresničilo, toliko bolj bo gledališče kulturno dejstvo in toliko širši odmev bo doseglo med slovensko manjšino. Uvedba recitalov v letošnji sezoni je nov poskus zadovoljiti gledavce, čeprav morda le tisti krog ljudi, ki mu ni toliko za zunanji teatralni poudarek, ampak bolj za lepoto poezije, za tematiko in morda misel. Najbrž bo ta način zadovoljil manjši krog ljudi. Vendar je tudi v tem izpolnjena velika naloga. V iskanju in vnemi za novim razmahom gledališča je morda za prvo leto zamišljenih kar preveč recitalov. Prvi je padel v čas, ko je sezona na višku in bi moral biti obisk predstav čim širši. Razen tega bodo nastopili v teh recitalih igravci tržaškega, sorazmerno majhnega ansambla, ki jih vidimo tako rekoč v vsaki predstavi. Bati se je, da bodo v tem oziru nastopi nekoliko prenasičeni. Prej bi morda pričakovali, da bi z recitali gostovali kaki večji igravci iz osrednje Slovenije, če je seveda to mogoče. Moramo pa istočasno povedati, da nismo opazili kakega podobnega resnejšega nastopa v slovenski prestolnici. A kljub vsem pomislekom je bil prvi recital Jožka Lukeša pogumno dejanje gledališkega vodstva in igravca samega. Recital traja eno uro brez vsakega oddiha. Čas je dobro premišljen, kajti malo daljši program bi zahteval vsaj kratek presledek. Posvečen je izključno Shakespearju. Izbor iz pesnikovih del je opravil in večer zamislil ter režiral Branko Gombač. Izbor Shakespearovih del za ta večer je zelo smotrn, urejen, s tankim posluhom za celoto, izbran s finim estetskim čutom, zamišljen kot prerez velike poezije. Režiser je hotel nanizati v intimnejšem prostoru – zato je izbral malo dvorano – bogastvo velike lepote, na drugi strani pa grmado velikih človeških spoznanj, resnic, sentenc, podob in neizprosnih odkritij življenja, ki so večno veljavne in večno žive, kot bi jih bil izrekel in napisal genij današnji večer. Tudi začetek in zaključek je našel Gombač tak, da je večer dobil pravo podobo celote, čeprav je sestavljen iz toliko drobcev. Vsebinsko je večer nudil gledavcem obilje podob, trpkega spoznanja in množico besedne lepote. V dvorani je postavljen majhen oder s stolom in lobanjo na robu odra. Žarometi osvetljujejo sredo odra, večje odlomke loči in delno spremlja glasba, kot jo je napisal Marijan Vodopivec. Z vsemi temi pripomočki je režiser Gombač razbil monotonost in je rahlo obarval nastop enega samega igravca, da ne bi postal premonoton. Vstop Jožka Lukeša skozi stranska vrata je siguren, sicer v njemu lastnem nekoliko počasnem in težkem koraku. Prav tak je njegov premik. K posrečeno izbrani srajci bi morda bolj odgovarjale drugačne hlače in tudi čevlji. A kmalu, ko Lukeš prične svoj recitativ, pozabiš, da so te motili čevlji. Pozabiš tudi na njegovo malce neokretno hojo in te prevzame poezija. Lukeževa kretnja je izrazno močna, vendar je že delno postala manira, rajši bi, da bi bila manj široka, pa bolj prefinjena, bila bi bolj stilna. A to občutiš le tu in tam. Sicer pa verz teče, izgovor je odličen, rima naravna, le redko zaznaš, kje je končal en verz in kdaj je začel drugega: lepo je vezal miselne celote. Sonet se preliva v monolog iz različnih dramskih tekstov, monolog v sonet. Odlomki so različni, so sama poezija in so izpoved Shakespearovih junakov, njihove težke usode in spoznanja, bridkosti in sreče. Vendar niso prišla do izraza različna dela in različni značaji, tako postavim, da bi gledavec videl pred seboj zdaj Romea, zdaj Kasko, pa spet vojvodo ali pa Riharda. Tudi verjetno ni bil tako zamišljen spored in taka tudi ni bila režija. Bil je to pač recitativ, enourni recitativ Shakespearove poezije, ki jo je razlil preko svojih številnih del v takem bogatem obilju. Jožko Lukeš je pokazal v svojem recitalu izreden posluh za poezijo, občudovanja vreden spomin, saj je govoril brez vsakega šepetavca eno uro v zamišljenem sporedu brez najmanjše zadrege množico verzov, nikjer ga ni prevzela in zanesla predanost snovi, ampak je bil ves večer njen suveren izpovedovavec. Tako je Lukežev recital zapustil lep vtis med poslušavci in je premiersko občinstvo zadovoljil in navdušil. To je bil resnično lep kulturni večer, res morda bolj za izbran krog, mogoče pa bo kljub temu odkrival bogastvo lepote tudi širšemu krogu občinstva in ga bo vabil in uvajal počasi v svet čiste poezije in umetnosti. J. P.
Categories
Gledališče
Producers
SSG Trst
Note
recital Shakesearove poezije
Archival material identifier
1966-02-5301-5400_5544
Report a problem to oder@slogi.si.