Svečano vzdušje
-tp-, Glas, 16. 2. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Svečano vzdušje
Ob slavnostni premieri Dusseaujeve drame Globoko so korenine v Tržiču — 45-letnica kulturnega udejstvovanja Mare in Karla Smoleta
Uspehe, ki jih rode prizadevanja in iskanja dramske sekcije pri DPD Svobodi iz Tržiča, osvetlijo gledališka dela, ki največkrat tako tiho usahnejo, kakor so bila tiho postavljena na majhen oder Cankarjevega doma. Kljub temu pa lahko rečemo, da je gledališka premiera, podobno kot redke razstave v tržiškem muzeju, nekakšen praznik za tržiško publiko, naj je snov kakršnakoli, saj jo presune in hkrati sprosti, tako da spremlja delo skupine in ga na tihem ocenjuje.
Vsaka sezona prinese nekaj novih del, kar je razumljivo, saj v Tržiču doživi drama največ tri uprizoritve, zato je treba takoj po premieri začeti s študijem novega dela, tako da nekateri težji teksti vzbujajo videz nedodelanosti, zlasti kar se tiče jezika in mizanscene, kateri oder v Cankarjevem domu ni posebno naklonjen, vendar v takih okoliščinah tržiškim amaterjem skoraj vedno uspe dognati in okarakterizirati like tudi v težjih dramah.
Slavnostna predstva Dusseaujeve drame Globoko so korenine je morda zaradi izrazitega humanizma, ki dramo preveva, pa tudi zaradi 45-letnice kulturnega udejstvovanja Mare in Karla Smoleta izzvenela svečano in morda zaradi tega zapustila v gledalcu vtis, da precej nadkriljuje premiero Linhartovega Matička, s katerim je dramska sekcija stopila v letošnjo sezono.
Ker sta slavljenca v svojem dolgoletnem dramskem delu sodelovala v mnogih Cankarjevih dramah (Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski...) in v Brechtovem Kavkaškem krogu s kredo, bi morda pričakovali, da bi za jubilej zaupali Mari Smoletovi Brechtovo Mater Korajžo ali mogoče zbrali in uredili fragmente Cankarjeve nedonošene drame Niobe, ki bi se Smoletovi morda bolj podala kot Mati Korajža, v obeh primerih pa bi ji ne pripadla v slavnostni predstavi stranska vloga, kot je Bella Charles v Dusseaujevi drami. Smoletovi je uspelo posebno zaradi izredno lepega jezika in otožnega glasu dati tudi stranski vlogi prizvok pravljičnosti in tako prepričljivo upodobiti namišljeni most, ki vodi čez prepad nestrpnosti med črnci in belci, ki pa ga na koncu s trdo resničnostjo sama zruši. Tako je ustvarila lik, ki je z jezikovnega stališča lahko vzgled mlajšim tržiškim amaterjem.
Prelome, ki jih v ameriškem dekletu z juga povzroči ljubezen belega človeka s severa in odpor do črncev, je pretresljivo izoblikovala Marina Bobičeva, Janko Jagodic pa je z resnostjo in zadržanostjo ustvaril lik hladnega človeka s severa, medtem ko je Tonetu Kernu primanjkovalo južnjaške živahnosti. Zinka Primožičeva je v jezikovnem smislu zelo dobro izpeljala vlogo Genevre Langdon, vendar je njen lik zaradi premalo opaznega niansiranja, ki ga je igralka sicer želela doseči, nekoliko bledejši. V vlogi male črnke Hony je Vera Primožičeva nekoliko karikirala, vendar jo je odigrala z naivno prikupnostjo, kakršno poznamo že iz vloge služkinje v Levstikovi in Grünovi Kastelki. Ivko Bergant je v vlogi črnca Breta ohranil svojo eleganco, vendar je prav tak, kakršnega poznamo iz drugih likov, ki Bretu niso podobni in ki jih je ustvaril na tržiškem odru. Sašo Perko je bil kot senator Langdon soliden.
Scena, ki sta jo pripravila Jože Zupančič in Lado Srešnik je kljub skromnosti omogočala igravcem lagodno gibanje, tako da je režiserju Dolfetu Anderletu uspelo dostojno izvesti precej težak tekst in ob pomoči Karla Smoleta pričarati tržiški publiki prav prijetno doživetje.
Preteklo soboto, 12. februarja
-tp-
This article has not been reviewed yet.
- People
- James Gow Arnaud D´Usseau
- Producers
- Cankarjev dom
- Archival material identifier
- 1966-02-5401-5500_5470