A luč je ostala: Vladose Simčičeve
Vladimir Bartol, Primorski dnevnik, 20. 2. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO
A LUČ JE OSTALA: Vladose Simčičeve
Umetniški večer
(Pismo iz Ljubljane)
Ne morem, pa tudi ne smem mimo tega, da bi ob tej priložnosti ne spomnil na edinstveno umetnost pripovedovanja, ki jo je ob nekaterih slovenskih tekstih razvil pokojni Jože Tiran, mož Vladoše Simčičeve, zlasti ob «Andante patetico» Vitomila Zupana in ob Cankarjevi «Beli krizantemi», ki ju je pred leti predvajal tudi v Trstu.
Jožeta Tirana smo spoznali takoj po osvoboditvi kot uspešnega režiserja in igralca tudi v Trstu. Vendar je bila njegova umetnost recitiranja nekaj edinstvenega, ob kateri so zbledela prednašanja tudi naših vrhunskih odrskih ustvarjalcev, kadar so se poskušali v recitaciji. Jože Tiran je govoril brez teksta v roki in brez suflerja. Govoril je preprosto, stvarno, brez najmanjšega patosa. Tekstu ni dodajal iz svojega niti pretiranih poudarkov, niti ni skušal zajeziti besednega toka s pavzami in pomišljaji. S tonom ni skušal iti niti nad, niti pod črto avtorjevega teksta. Govoril je skratka tako, kot je pisal Stendhal. Učinek je bil velikanski. Poslušali smo ga z zadržano sapo, pa čeprav je trajalo prednašanje tudi uro in pol. To je bil izrazito moški način podajanja tekstov.
Vladoša Simčičeva je na svojem umetniškem večeru prikazala živ pendant k Tiranovemu načinu predvajanja, njen način je bil izrazito ženski. Govorila je mehko, toplo, s finimi čustvenimi podtoni, tako zlasti v prvem delu večera, kjer je recitirala poleg Cankarjevih tudi več pesmi naših sodobnih pesnikov, tako Ceneta Vipotnika, Kajetana Koviča, Ivana Minattija, Toneta Pavčka in Jožeta Udoviča. Še posebej občutene so bile pesmi Ivana Minattija (Nekoga moraš imeti rad), Toneta Pavčka (Glasovi in Preproste besede) in J. Udoviča (Spusti ptice želja).
Sledili so odlomki iz repertoarja Vladoše Simčičeve, kjer ji je v dialogih sekundiral kot partner diskretno in nevsiljivo Saša Miklavec. Tako smo se ob poslušanju z veseljem spomnili njene Jacinte iz «Pohujšanja» in njene Nine iz «Kralja na Betajnovi». S šarmom je predvajala Heleno iz Girardouxove «Trojanske vojne bo». In Stello iz Kiltyjevega «Dragega lažnivca».
Višek večera je vsekakor dosegla v drugem delu, ki je bil posvečen izključno Cankarju. Poslušali smo «Zaklenjeno kamrico» in «Skodelico kave», kjer je posebej učinkovala njena preprostost predvajanja. V odlomku iz «Kurenta» je stopil Cankar pred nas kakor živ, kot da bi bil pisal za današnji čas: v «Beli krizantemi» pa se je njeno predvajanje skoraj stopilo z načinom Jožeta Tirana, seveda ožarjeno z žensko mehkobo.
K intimnemu večeru je veliko pripomogla na moč preprosta in elegantna scena Branka Simčiča, zlasti pa na temni zastor projicirani čudoviti barvni fantastični diapozitivi Marka Tirana. Eleganten in preprost kostim v belem je za Vladošo Simčičevo prispevala Boža Košakova.
Večer je bil komorno intimen, poln lirike in čustvene zavzetosti. Občinstvo ga je sprejelo z dolgotrajnim ploskanjem in odobravanjem.
VLADIMIR BARTOL
Riden 20.2
Vladoša Simčičeva
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Jože Udovič Ivan Cankar Vladimir Bartol Kajetan Kovič Ivan Minatti Tone Pavček Vitomil Zupan Branko Simčič Jože Tiran Boža Košak Vladoša Simčič Marko Tiran
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko
- Archival material identifier
- 1966-02-5401-5500_5497