Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Preveč naivno in preprosto

Ivica Bozovičar, Naši razgledi, 25. 2. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Preveč naivno in preprosto Ob našem prvem televizijskem filmu v nadaljevanjih Nedavno smo na malih zaslonih videli prvi slovenski televizijski film v nadaljevanjih. To je film o VOS, izdelan po scenariju Aleksandra Marodića in Ivana Ribiča ter v režiji Franceta Štiglica. S svojo tematiko je segel v dogajanje zadnje vojne in še posebej v zelo specifične probleme odporniškega gibanja v okupirani Ljubljani. Z njim smo si želeli predvsem resnično podobo naših dni, naše preteklosti. Zdi pa se, da sta avtorja delo zastavila v preveliki ali premajhni razdalji in do dogajanja v njem nista bila dovolj prizadeta. Življenje hiti mimo in z njim izginjajo objektivna merila do preteklosti, ki je v svojem obdobju pomenila mogočni ritem in konflikte družbenih, političnih, socialnih in individualnih nasprotij in nas vanje uklepala. Morda jih prav zaradi tega vidimo danes predvsem kot lepe, herojske, romantične odtenke revolucije in jih najraje tako tudi oblikujemo. Ob tem se človek nehote zamisli in vpraša, kakšna so pravzaprav osnovna pravila televizijskega pisanja in zatem šele režijskega in tehničnega oblikovanja. Ko smo videli prvo epizodo o VOS, nas je razveselilo že to, da imamo končno tudi mi svoj televizijski film v nadaljevanjih. Naša preteklost, kakor tudi sedanjost sta polni najrazličnejših tem, ki bi jih kazalo prenesti na mali zaslon. Bilo nam je všeč, da smo začeli s tematiko naše revolucije, čeprav takrat še ni bilo moči oceniti celotnega dela. Zdaj, ko so se na malem zaslonu razvrstile še ostale epizode, o delu laže razmišljamo ter ocenimo njegove dobre in slabe strani. In tako smo nehote pri njegovem začetku, pri njegovem pisanju. Menim, da je prenos neke teme, vsebinsko zaokrožene celote, na mali zaslon in s tem v življenje, zahteven in zapleten proces. Avtor mora vedeti, kaj želi gledalcu izpovedati, kako bo oblikoval dejanje, značaje svojih junakov, dialoge in posamezne prizore. Naivno je misliti, da je pisanje za TV enostavno. Brez dvoma zahteva svoj stil, z vrsto omejitev, ki jih sicer pri gledališkem ali filmskem pisanju ni. Avtor se mora sprijazniti z dejstvom, da mali zaslon veliko teže prenaša množične scene ali kolektivna okolja, ki zahtevajo veliko prostora. Pri TV filmu je manj ostrih rezov, zato pa so pomembnejša prelivanja posameznih prizorov. Čas dogajanja je znatno krajši, kar pomeni, da so tudi zapleti redkejši in da mora biti tekst grajen čimbolj enostavno, s čimbolj izdelano črto gibanja. Prav zaradi tega pa mora biti osnovna nit ideja, ki je gibalo dogajanja, psihološko utemeljena in trdna, s precizno obdelano individualnostjo junakov ter običajno osredotočena na eno osebo, medtem ko vse ostalo pospešuje in dopolnjuje dogajanje, da doseže najvišjo stopnjo intenzivnosti. Po vsem tem je razumljivo, da se TV dogajanje ne more stopnjevati v širino, v zunanjo akcijo, temveč v notranje poglabljanje dogodkov in občutij. Prizori morajo biti intimni drobci življenja junakov, njihovih hotenj, idej in ciljev. Hkrati zahtevajo nakazani problemi običajno že tudi rešitev, kar nehote vodi k določeni tezi in se zdi neprepričljivo, če ni temeljito obdelano. Idealni pogoji za TV delo so: statično okolje, kratka in napeta zasnova in čim manjša igralska ekipa. Zato je v TV scenariju nujna zgoščena fabula, tesno povezane sekvence, sleherni kader mora biti funkcionalen in podrejen glavni ideji dela. Dogajanje se stopnjuje z dogajanjem v junaku, bolj z notranjo močjo kot zunanjo akcijo in razgibanostjo. Vse to torej kaže, da se mora TV pisec prilagoditi specifičnim izraznim sredstvom, ki so v skladu s tehničnimi zmogljivostmi TV. Važno je torej ustvariti določeno povezavo med vsebino in obliko, spoštovati oba elementa umetniškega dela, dela pisatelja in vseh ostalih. Vprašanje je torej, v koliko so se ustvarjalci filma o VOS prilagodili zahtevam televizijske dramaturgije, režije in tehnike. Osnovna nit filma je upor proti sovražniku v okupiranem mestu. Dogajanje se naslanja na resničnost dogodkov iz preteklosti in je sestavni del množičnega gibanja za določeno idejo in cilje. Junak je torej množica, skupina mladih ljudi, ki zasledujejo isti cilj: uničenje okupatorja in podporo narodno osvobodilni vojni slovenskega ljudstva. V ospredju je Bojan, ki pa je predvsem nosilec akcije, v kateri ga ostali podpirajo in dopolnjujejo. Že v tem nastajajo prve težave, kajti Bojan je akter, ki je v stalnem gibanju in okolju množice, kjer mora odločati in ukrepati. Pomembni so torej detajli, ki pa jih je teže oblikovati in so bili često neizdelani in polni vrzeli. Dogajanje je bilo usmerjeno predvsem v zunanjo akcijo, kjer mora biti zlasti gibljiva kamera, kar pa je često težko izvedljivo in zato so bile pogoste vsebinske in oblikovne naivnosti in pretirane poenostavitve. Skupina VOS je izstopala kot peščica ljudi, ki se sicer bori za določene cilje, vendar ni bilo v dogajanju dovolj čutiti mogočne, enotne sile revolucije. Avtorja sta očitno hotela prikazati predvsem zunanje dogajanje in akcijo, v kateri je zbledelo notranje dogajanje in psihološko pogojeno vzdušje. Zaradi česte menjave prizorišč ni bilo časa za poglabljanje v ljudi, zato pravzaprav o junakih vemo le malo, saj jih niti nismo utegnili dodobra je, prav gotovo zaživela bolj celovito in prav zaradi tega so tudi njihova dejanja često nedosledna, neprepričljiva in preveč poenostavljena. Zgodba o VOS bi taka kot je, prav gotovo zaživela bolj celovito in plastično na filmskem platnu, kjer ne bi bila v okvirih ozkih dimenzij TV tehnike. To pa avtorjev ne opravičuje, temveč jima lahko zamerimo njuno premajhno poglobljenost v tovrstna dela. Iz tega je nastala vsebinsko površna obdelava dogodkov, često naivni in neprepričljivi zapleti, bledo izdelani značaji in situacije, v katerih so se junaki znašli. Žal pa tak način obdelave ne daje revoluciji tistega poudarka, ki ga to zgodovinsko gibanje zasluži, temveč v marsičem, namesto poveličevanja njene zgodovinske pomembnosti in resničnosti, zmanjšuje njeno vrednost. Pa še nekaj o režiji in tehnični realizaciji. Režiser France Štiglic je nekoč dejal: »Režiserjev pomen pri filmskem ustvarjanju lahko omeji že sistem proizvodnje, lahko pa si ga opredeli sam z obsegom svoje ustvarjalne ambicije. Vsekakor je prvotno avtorstvo ideje, teme, scenarija, potem pa so umetniške in tudi tehnične stvaritve, ki so delež igralcev in režiserjevih sodelavcev. Vendar je režiser avtor filma kot celote. Ves proces ustvarjanja je in mora biti podrejen njegovi koncepciji izpovedi, njegovemu ustvarjalnemu izrazu. Tak režiser mora biti seveda dovolj močna ustvarjalna osebnost, če ni, je močnejši predvsem scenarist, lahko pa tudi snemalec.« Te besede so veljale filmu, lahko pa jih prenesemo tudi na TV. Ob filmu VOS se sprašujemo, kje je ob pomanjkljivem scenariju, omejenem sistemu proizvodnje, kajti tehnična sredstva naše TV niso najnovejša, temveč močno zastarela ter tudi ob omejenih finančnih sredstvih, saj so za film potrošili le okoli 30 milijonov S dinarjev, ostal delež režiserja. Že prej smo omenili specifičnosti TV, ki jih je treba upoštevati tudi pri režiji in skoraj prepričana sem, da so omenjene omejitve režiserja prej zmedle, kakor pa mu dale spodbudo za izraz lastnih ustvarjalnih ambicij. Režiser je tokrat proces ustvarjanja le delno podredil svojemu konceptu, to kažejo med drugim črte v scenariju, sicer pa se mu je v glavnem podredil. Kje so temu vzroki, gledalci ne vemo. Vse to pa dokazuje, da je treba tako pri pisanju, režiji in igri resno upoštevati specifičnosti TV ter biti dosleden v sodelovanju med vsebinskim in oblikovnim delom. Tega pa je bilo pri našem prvem filmu premalo in zato tudi prizadevanja nastopajočih, kakor tudi snemalca, scenografa in ostalih sodelavcev niso rodila popolnega sadu. S tem pa ne mislim, da je začetek, ki smo se ga razveselili in mu ga kljub pomanjkljivostim še veseli, treba prekiniti. Ne, delo je treba nadaljevati, hkrati pa se izogibati začetnih slabosti, iskati primernih tem in obdelave snovi iz naše preteklosti in sedanjosti ter predvsem upoštevati specifične izrazne zmogljivosti televizije. IVICA BOZOVIČAR

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-02-5401-5500_5537
Report a problem to oder@slogi.si.