Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Znanec iz sosedne ulice

Miran Sattler, Ljubljanski dnevnik, 27. 2. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Znanec iz sosedne ulice. SANDI ČOLNIK 27.2. Nobenih kamer ni bilo uperjenih v naju. Skozi okna sva videla siv dan. V čevljih sem občutil zoprno vlago. Kar naenkrat sva bila sredi Maribora, pravzaprav, najprej na desnem bregu, kjer se je Sandi Čolnik rodil 1937, potlej pa se preselila na levi, kjer je maturiral. Trden namen ima končati pravne študije na ljubljanski univerzi. Tekoče govori nekaj jezikov, kar smo že tolikokrat slišali. Menda ni potrebno opozoriti, da je znanec znan s TV zaslonov. Kako to, da ste se odločili za pravni študij? Za tehniko nisem nadarjen, pa sem krenil po eni od tradicionalnih študijskih poti na Slovenskem. Katera pa je druga? Včasih sta bili dve: pravo ali semenišče. Ste sami ugotovili, da imate zelo prikupen glas za radijskega napovedovalca? To so mi drugi povedali. Strokovnjaki. Sandi Čolnik ne opozarja nase samo z glasom, ki je znan in čislan, temveč me je opozoril tudi s svojo pojavo. Prištevam ga med določeno sorto bohemov. Malce je resnice v tem. Tak sem nekoliko po sili razmer. Še vedno imam neurejene stanovanjske razmere, delo je takšno, mislim na stike z umetniškim svetom, pa urnik dela in še kaj. Ali imam prav? Malce je resnice v tem. Preden sem postavil vprašanje, mi je prišlo na misel, kako pravzaprav v neugodnem položaju je tisti, v katerega kamera zapiči svoje oko, z vprašanji pa ga bombardira Sandi Čolnik. Skorajda obkoljen je s fantastično radovednostjo. Vaš odnos do televizijske kamere? Negujem politiko ignoriranja, se posvečam prijaznemu vis-à-vis, vem ves čas, od kod objektiv preži name, vendar se ne menim zanj. Kateri je hujši nasprotnik: mikrofon ali kamera? Mikrofon je bolj strog. In kaj zahteva kamera? Bolj neformalen nastop. Sandi Čolnik vsak teden vodi in pripravlja na TV »Tedensko panoramo«, ima veliko gledalcev. Vsakih sedem dni prijetno kramlja s predstavniki, strokovnjaki z različnih kulturnih področij. - Smatrate sogovornika za objekt ali subjekt? Moj sogovornik je rekel: Sogovornika vselej smatram za subjekt. Dajem mu vse možnosti, da pozabi na kamero in da odgovarja meni, ne njej. Kot sogovornik je čudovit. Vaše načelo pri tem delu? Vselej pošten do sogovornika. V katerih kulturnih področjih imate največje veselje? - S tistimi, o katerih mislim, da malo vem o njih. Kaj pomeni to v vašem jeziku: malo vem? Da imam občutek, ali je dobro ali slabo, da imam v rokah orožje. In kdaj mislite, da ga imate v rokah? Recimo, če gre beseda o literaturi, gledališču in filmu. Imate kaj prostega časa? Po birokratskih merah jih imam. Vaše ambicije? Rad bi bil novinar. Mislite, da še niste? Ne še. Mogoče je doseči še kaj več. In kaj je za vas novinarstvo? Biti pošten, dajati iz sebe, to se pravi razmišljati, biti odgovoren in predvidevati posledice. V oddaji »Kulturna panorama« govorite kot predstavnik televizije? ― Ja. Ali ne bi imeli več sape, če bi govorili kot Sandi Čolnik? Več! Kolega še nisem videl pošteno smejati se. Videl pa sem njegov nasmeh. Zdi se mi, da je v njem precej ironičnega. In če bi to razpihal, bi našel celo pepel cinizma. Zelo rad se smejem, če je, če je za to razlog. Nisem izrazit veseljak, nisem pa nikakršen temačen tip. Rad sem diskreten in resen. Mogoče izvira to iz kompleksa, ki ga imam od začetka TV. Tedaj smo poznali samo lepo sfrizirane glave in reklamen nasmeh. Meni se zdi, da ste včasih preveč negibni. Rad bi prodrl skozi to masko. Ta hip imam izredno priložnost. Ne gre za masko, ne za pozo. To je del mojega naravnega obnašanja, ki ga zavestno kontroliram. To je nekakšna srednja lega, ki je najbolj funkcionalna. Zamerite kaj svojim kolegom? Ljubezen do svečanih, dolgočasnih prizorov. Imate veliko željo? Prepričati ljudi na TV, da je zelo posrečena oblika televizije delno organiziran kaos. Človeka ujemimo kamero takšnega, kot je. - In kaj sodite o slovenski TV? Je takšna, kakršen je narodov temperament. Je slovenski jezik prikladen? Premajhno prakso imamo z njim. Nam manjka srednje literarnega jezika. In srbohrvaščina? Je čudovita, če jo govori domačin, zoprna pa mi je, če jo govorijo ljudje, ki bi hoteli s tem pokazati nekatera svoja stališča. Kateri intervjuji so najboljši? Improvizirani. In kateri vaš intervju je bil po vaši sodbi doslej najboljši? Z Josipom Vidmarjem. Zakaj? Nisem ga do kraja spoznal. Komaj delno. Še vedno mislim, da more biti za tem obrazom še drug. Zato sem imel po tem razgovoru občutek, kot da bi reševal križanko. Našel sem pojme, recimo, za tri navpično in pet vodoravno ter s tem rešil komaj en del, kvadrat, ki mi odpira pogled le v določeno smer. Našel sem še številne druge pojme. Črka da črko, te besede. Veliko kvadratov pa je ostalo praznih. Mogoče bom črke vanje vpisal pozneje. Zdaj precej več vem o Sandiju Čolniku in ga bom na ekranu gledal iz drugega zornega kota. Tudi poslušal ga bom lahko drugače. Križanka je namreč vsaka rešljiva, če nima napake. MIRAN SATTLER

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-02-5401-5500_5551
Report a problem to oder@slogi.si.