Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Shisgal, (Lbezn) Luv v Mestnem gledališču

Š. Z., Tribuna, 2. 3. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
SHISGAL, (LBEZN) LUV V MESTNEM GLEDALIŠČU Mestno gledališče izbira v zadnjem času za svoj repertoar dela, ki so bila na zapadnih odrih bravurozno izvedena v znanih gledališčih in z zelo popularnimi interpreti. Ta dela so bila največkrat pisana na hrbet igralcem; pisci sami so precenili interpretove zmožnosti za kvalitetno interpretacijo. Kapacitet ansambla Mestnega gledališča, zasedbene politike tega gledališča ti pisci niso poznali. Zato je morda Shisgalova komedija »Luv« izzvenela z odra malodane kot gol tekst brez tistega pravega žara in domiselnosti, ki bi morala biti morda prva in najznačilnejša lastnost izvedbe te izrednobistre in komedijsko groteskne igrice. To je prvi vtis, ki se porodi, ko se zastor spusti. Avtor si je izbral za sujet preprost igriv ljubezenski trikotnik. Rahlo ostarelo a ljubezni željno poročeno žensko, njenega lahkoživega moža in njegovega bivšega sošolca - zaradi takšnih in drugačnih prilik neuravnovešenega newyorškega clocharja. Ta trikotnik v začetku popolnoma razkrije, nam razjasni značaje, nato pa vse tri osebe požene v drugem delu v neugnan, skorajda klasičen, a vendar nekoliko grotesken situacijski zaplet. Shisgal sam se s to igrivostjo nenavadno trudi, saj v samem tekstu daje režiserju in igralcem napotke, kako naj izvedejo nekatere gage, kako naj se pokadi iz Miltovega suknjiča, kako naj se zapičijo noži, ki jih igralec vrže v tla. Avtor je ves v skrbeh, da bi se delo bravurozno in lahkotno izvedlo tudi v malenkostnih detajlih, katerim sicer v svojih drugih delih ne posveča toliko pozornosti. Z razmeroma optimističnim idejno-psihološkim profilom se norčuje iz psihoanalize, te za prenekaterega ameriškega avtorja svete dramaturško psihološke zakonitosti (navedem naj samo primer prepiranja vseh treh oseb in junačenja o izredno težki zgodnji mladosti, ki so jo preživljali). Igralska trojica: Leonova, Eržen in Šugman žal tej nalogi očitno ni bila kos. Najoriginalnejši je bil Eržen, vendar mu je zlasti v prvem delu, ko svojemu nekdanjemu prijatelju in sošolcu pripoveduje o svojih blodnjah in neuravnovešenosti, ter življenjski smoli, primanjkovalo tiste »zdrave hipohondrske sile«, ki bi naredila to figuro od vseh najbolj izpostavljeno in psihološko najbolj zamotano-groteskno plastično. Naj omenim, da so v praški uprizoritvi pomagali tej figuri do omenjene grotesknosti s tem, da so nevarno poudarjali mesta, kjer mu Helen govori, da nima nikakršnega smisla za ženske in s tem odpira možnost njegove humoseksualnosti, ki je sicer že iz teksta razvidna, vendar ni tudi tako eksplicitna. Helen T. Leonove je večkrat prazno histerično kričava. Seksualno nepotešenost figure skuša prikazati z dvomljivo gestiko. Omenim naj tudi dikcijo, ki je večkrat izrazito afektirana. Šugman je figuro Milta v marsikakem sladokusnem momentu psihološko zelo poenostavil (na škodo predloge). V prvem delu je premalo pod vtisom načrta, ki ga namerava izvesti. Tudi kontrastnost psiholoških stanj je pri njem večkrat po njegovi krivdi ali pa po krivdi režije zanemarjena. Ni jasno, zakaj se je režiser Pretnar odločil za takšen scenski prostor. Onemogoča mu namreč kakršenkoli izrazitejši mizanscenski poseg v zgornjem delu, ki celo omejen je z ograjo, ki gledalcem zakriva pogled. Scenski prostor je neekonomično izrabljen, poleg tega pa ne daje vtisa, da je nekje v višini. Zdi se, da Mestno gledališče ne bo moglo prodajati Shisgalove »Ljubezni« tako uspešno, kot je to naredilo z Mikelnovo »Inventuro«, ki očitno pomaga kolektivu MG-ja iz finančne stiske, saj je cena za vstopnico pri tej predstavi še vedno premierska. Za predstave MG-ja je (razen redkih izjem) značilna neka mlačnost. Vsekakor je »Lbezn« - tak naslov so ji nadeli, kljub temu, da so v sami igri dosledno izgovarjali »ljubezen« - ena izmed najbolj mlačnih in humornih predstav. Š. Z.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.