Učene ženske in Striček Vanja
Andrej Inkret, Tribuna, 2. 3. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
UČENE ŽENSKE IN STRIČEK VANJA
Svet Molièrovih Učenih žensk pozna trdna, objektivna merila, tako moralna kot estetska, in če v temelju pristanemo nanje, se je mogoče dovolj zanesljivo orientirati tudi kar zadeva predstavo v ljubljanski Drami. Vendar je treba povedati, da je potem mogoče razmišljati samo o predstavi in le kot o estetski inkorporaciji tistih trdnih meril, ki jih je rodila Francija sončnega veka in kakor jih je poskušala posneti režija Slavka Jana. Ta trdna, objektivna merila temeljijo v dokaj natančni poučenosti o tem, kaj je slabo in kaj je dobro. Slabo je meščansko oponašanje plemiških literarnih salonov, saj jih »učene ženske« pač ne posnemajo iz kakšnih kulturnih, oziroma resnih literarnih nagibov, ampak zgolj iz preciozne potrebe, približati se tistemu sloju, ki stoji na čelu legitimnega državnega reda — če že ni mogoče po njegovi stvarni vsebini vsaj po videzu, kakor ga ta red zbuja v stremljivi in oholi meščanski zavesti. — Dobro pa je ono, ki ne zapušča varnih in utrjenih poti normalnega, se pravi »zdravega« razuma in srednje morale, in ki se realizira vedno le v mejah danih možnosti in danega socialnega statusa. Dobro slejkoprej zmaguje, bodisi kot deus ex machina v javni moralni zahtevi bodisi v obliki zasebnega moralnega čuta, in ob njem se slejkoprej izkaže sleherni odmik od tega diktata za nemogoč, smešen in predvsem nerazumen. Razumno je prilagajanje danemu, zakaj to dano formira čisti razum oblasti, v podobi kralja ali znotranjega, prirojenega, naturnega moralnega občutka v človeku. Svet je tedaj poln in v sebi zaključen, saj nosi s seboj vse možnosti za to, da se nesporazumi, navzkrižja in deformacije v njem spet lepo usmerijo v normalni in naravni, se pravi razumni tok.
je izšla Molièrova dramatika, in do njenih objektivnih moralnih ter estetskih meril, saj je jasno, da morejo biti do te popolne mere objektivna predvsem zato, ker so delež preteklosti in ker ta preteklost zanje tudi jamči. Dinamični odnos do preteklosti seveda ne more biti edinole v presojanju njenih meril v sodobnost, sred katere gledališče igra, ampak predvsem v spoznavanju zveze med preteklostjo in sodobnostjo, kar pomeni, da odpira preteklost pričajočemu času s tem, da preskuša objektivno vrednost njenih moralnih kriterijev. Pri Učenih ženskah vidim to možnost najizraziteje morda v njihovem srečnem finalu, v katerem je z lahkoto premagana deformacija, ki jo je razkrilo prejšnje dejanje. Mislim, da bi bilo treba ta finale že v samem izhodišču igrati manj kot zaresno spreobrnitev ter zaresno možnost razrešitve — s tem pa iz njega preskusiti, koliko je stiska »učenih žensk« zdaj, ko je vsa njihova »učenost«, torej vse, kar so imele, na tleh, vendarle ostala kljub moralnemu posegu v njihov svet, in ali je njihovo preciozništvo moralo že spočetka temeljiti v tehtnih razlogih in ali je vrnitev v »zdravi razum« v resnici tako lahka.
Mogoče je dovolj točno in zanesljivo posneti to urejevanje sveta in če smo v osnovi soglasni z merili, ki so temu urejanju v osnovi pogoj, in če verjamemo, da stvari v svetu potekajo res po tako naturnih in samoposebi umevnih poteh, potem v tej zadnji predstavi Učenih žensk res ne bo težko prebrati tistih estetskih elementov, ki posnetku manjkajo do popolnosti. Ker pa nam gledališče pomeni več od spretnega ter iznajdljivega posnemanja tako nekih moralnih meril kot njihove stilne inkarnacije in manj od absolutnega, ki naj bi bilo v takem posnemanju osrednji usmerjevalni element, nas pravzaprav ne more kaj preveč zanimati, kje in kako se je Janova predstava pregrešila nad baročnimi dogovori Molièrovega gledališča, saj privlači našo pozornost zlasti stopnja tiste intenzivnosti in zmožnosti, kakor jo pozna gledališčnikov, torej interpretov odnos do preteklosti, iz katere
Znašli pa smo se v resnici na čisto drugem bregu, tam, kjer je merilo preteklost in kjer izven spretnosti v posnemanju in rekonstrukcijskih poskusih ni ničesar, tam torej, kjer je posnetek dovolj varno spravljen v reprezentančne anale samozadostnega in zato tudi docela nekomunikabilnega baročnega esteticizma, ki pa ga kot paradoks najeda nezadostna reprezentančna veščina pri igravcih, ne da bi ta seveda mogla resničneje zanikati njegovo temeljno in krčevito potrebo po vračanju objektivnih in absolutnih meril v pričujoči svet in po urejanju tega novega sveta po kakor teh merilih, potrebo, ki se razodeva rečeno v slepem rekonstrukcijskem idejnem izhodišču režijskega koncepta.
Svet, kakor pa ga odpira drama Antona Pavloviča Čehova, Striček Vanja, ki smo jo gledali v režiji Adreja Hienga in v scenski opremi Matjaža Klopčiča (ki je opremil tudi Molièra), teh absolutnih kriterijev ne pozna, pač pa skoro v celoti črpa svoje pobude iz njihovega manjkanja v sebi. Astrov, zraven Vojnickega in Sonje nemara osrednji junak Strička Vanje, jih sluti in tudi verjame v njih:
»Človek je obdarjen z razumom in stvarniško močjo, da bi množil, kar mu je dano, toda vse doslej ni ustvarjal, temveč rušil. Gozdov je vedno manj in manj, reke se sušé, divjačina je izginila, podnebje je pokvarjeno in zemlja je vsak dan bolj siromašna in grda. (...) kadar grem mimo kmečkih gozdov,
ki sem jih rešil sekire, ali kadar slišim, kako šumi moj mladi gozd, zasajen z mojimi rokami, se zavedam, da je podnebje vsaj nekoliko tudi v moji oblasti, in če bo človek čez tisoč let srečen, bom tega nekoliko kriv tudi jaz.«
Tragika tega sveta je v njegovem neprenehnem propadanju in v spoznanju, kako odmaknjen je pravzaprav že od vsega začetka, od absolutnega in kako se le-to v njem nenehno sprevrača v svoje nasprotje — tudi znotraj zasebnih, oziroma intimnih prizadevanj posameznih junakov. Lirska drama Antona Pavloviča Čehova je vsaj s svojimi osrednjimi teksti, s Stričkom Vanjo, Tremi sestrami in Češnjevim vrtom, ki v njih nekateri vidijo celo dramsko trilogijo propadajočega ruskega gospostva, drama hrepenenja po absolutnih merilih, hrepenenja, ki pa je že v svojem začetku zaznamovano z brezizhodnostjo in neuresničljivostjo; in ta kriterijski absolutum je vse skoz v bolečem spoznavanju ničevosti in zaprtosti sveta, ki ga žive junaki te dramaturgije in to »malomeščansko« rusko močvirje jih neprenehoma golta in onemogoča; vsa njihova aktivnost pa je vendarle tudi usmerjena v eno samo smer: proti iskanju izhoda iz močvirja ali vsaj proti iskanju iluzij. Čehovu gre očitno predvsem za to, da bi svoj svet razodel takšnega, kot je, in ne da bi ga sodil, kakor Ibsen, ali posegal vanj od zunaj ter ga poskušal odreševati. Resnica njegovega sveta je razodeta skoz izredno senzibilno pa skoz in skoz tudi izredno uklenjeno posamezno življenje; posameznik je sred svojega razpadajočega prostora edino nezanesljivo in spremenljivo, neodrešno in izvirno merilo.
Po tej plati se Čehov močno bliža najboljšim primerkom moderne tragikomične dramaturgije in gledališki interpretaciji načeloma dopušča več različnih odrskih možnosti. Od tod očitno izvira tudi njegov znani nesporazum s Stanislavskim, ki je v Treh sestrah videl tragedijo, medtem ko je bil avtor sam prepričan, da je napisal komedijo (Vladimir Kralj, Pogledi na dramo).
Zdi se mi, da so najnovejši slovenski interpreti Strička Vanje pogrešali zanesljivejših objektivnih življenjskih meril tudi v teh »prizorih iz vaškega življenja«; kakor je Čehov podnaslovil svojo igro. Najbrž so se tudi zato odločili za stilizirano rekonstrukcijo miljeja in kostuma in se odločno opredelili za karakterno igro — s tega vidika je bila seveda igra atmosfere in podtona, kakor ju pozna Čehovljev dramski svet kot celota, postavljena v drugi plan, v pretežni večini pa sploh črtana. Potem je kajpa mogla ostati ena sama
stran osnovnega dramskega navzkrižja: subjektiviteta — medtem ko je bil prostor, v katerem doživlja svojo dramo, zanemarjen, s tem pa je sevé postala subjektiviteta kljub svoji avtentičnosti kar nekam poljubna in naključna, po svoji usodi pa zreducirana na preprosto trpečnost, ganljivost in melodramatičnost. Konfliktno navzkrižje je bilo prestavljeno v preprosto naziranje, da je svet slab, trpeči čustveni človek v njem pa dober, in ker je dober, pač tudi vedno mora trpeti.
Na ta način je prišla predstava tudi do absolutnega spoznanja, oziroma do objektivnega kriterija bivanja in njegovega prostora, ki ga je mogla najti edinole zunaj Čehova, in si s tem objektiviziranjem vnaprej onemogočila možnost dinamičnega odnosa do tiste brezperspektivne stvarnosti, ki jo odpira Čehov, mogla je postati edinole preprosto in ganljivo melodramatična in s tem si je hkrati tudi zaprla vrata do pričujoče, sodobne eksistencialne problematike. Izrazito s teh pozicij sta oblikovala svoji vlogi Maks Bajc kot Vojnicki in Iva Zupančičeva kot Sonja dovolj solidno in zanesljivo, vendar brez vsakega smisla za to, da bi razen svoje psihologije in trpljenja odpirala karkoli drugega in da bi se tudi v svojem odnosu vsaj nekoliko dvignila nad preprosti trpeči patos (zaključni Sonjin monolog je bil zgled za igro na čustveno občutljivost občinstva). Od ostalih igravcev je pravzaprav potrebno omeniti samo še Lojzeta Rozmana kot zdravnika Astrova, ki je bil po svoji igravski fakturi živo nasprotje tradicionalni romantično-glumaški čustveni igri, ki smo jo omenili zgoraj. Lojze Rozman je koncipiral Astrova manj iz nekega melanholičnega vzdušja, ki ga poznajo njegovi dialogi v literarni predlogi, ampak iz nenavadne pa pretresljive ter avtentične zveze nekakšnega »kmetiškega« intelektualizma in trezne resignacije z ustavljivo propadajočim svetom, sred katerega mu je usojeno prebivati ter se skupaj z njim pokončevati. Rozman je gradil iz odnosa in s tem prinašal s seboj hkrati še usodo svojih bližnjikov, s tem pa uspel ponazoriti propad nekega kompleksnega sveta. Na žalost je ostal sam.
Predstava v celoti je, mislim, potrdila nekaj tistih spoznanj, ki sem jih skiciral zadnjič in ki zadevajo problem dualitete v strukturi slovenskega repertoarja ter razlogov, ki nekemu gledališču narekujejo njegovo temeljno naravnanost — in ki prav v zanikanju objektivnih, vnanjih in zunanjih meril opravičujejo gledališko delo le iz njegove neposredne in delovne vsebine. — Molière je ostal ponesrečen reprezentančni poskus, Striček Vanja neuspelo preseganje brezperspektivnega sveta, obema pa stoji na poti nerazumno iskanje idealitete merila in bivanja po takem merilu.
Andrej Inkret
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- Lojze Rozman Iva Zupančič Andrej Hieng Andrej Inkret Slavko Jan Anton Pavlovič Čehov Matjaž Klopčič Maks Bajc
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Productions
- UČENE ŽENSKE, Jan, 1966 STRIČEK VANJA, Hieng, 1966
- Archival material identifier
- 1966-03-5501-5600_5567-5568