Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Nekaj misli o „mladju 6"

Miško Kulnik, Slovenski vestnik, 11. 3. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Nekaj misli o „mladju 6" Kulturna revija mladih „mladje" je po daljšem presledku spet izšla, in sicer kot 6. številka. Založil jo je konzorcij mladje, tiskala Mohorjeva tiskarna v Celovcu, uredil uredniški odbor: Feliks J. Bister (eseji), Joško Buch (publicistika), Hubert Greiner (slike), Erik Prunč (drama), Karel Smolle (proza) in dr. Reginald Vospernik (pesmi), sliko za naslovno stran pa je prispeval akademski slikar Valentin Oman. O tej številki „mladja" nam je poslal Miško Kulnik daljši članek, ki ga v celoti in ne spremenjenega objavljamo v našem listu. Pred kratkim je izdal »konzorcij mladje« šesto številko »mladja«, ki jo je marsikdo težko pričakoval, ker je peta številka izšla že pred leti. Če jo človek pogledaš od zunaj, se ti zdi, da veliko obeta. Zaradi naslovne slike, ki jo je pripravil akademski slikar Valentin Oman, je »mladje 6« zelo privlačno. Toda kljub dovršeni zunanji opremi jo človek razočaran odloži, ker ne pove skoraj nič novega. Čeprav ima revija 134 strani, jih je novim liričnim in prozaičnim prispevkom posvečenih komaj 23. Na drugi strani pa mlatijo »mladjevci« zastarelo slamo o počitniških sestankih, ki so bili leta 1964 in 1965, ter o zadnjih deželnozborskih volitvah na Koroškem. Tako nam Feliks J. Bister servira v literarni reviji šest strani samih številk o izidu deželnozborskih volitev ter nam predstavi spet vse kandidate »Koroške volilne skupnosti«. Videti je torej, da gre Boro Kostanek tudi tu nova pota. Le Miško Maček in Gustav Janusch sta objavila nekaj novih pesmi. Tudi Niko Darle je zastopan z novo pesmico »češnje«, ki ima trinajst besed, kar je za pesniško izpoved malo pičlo. Dve pesmi je objavil še Griša Mikuž. Kostanekova novost pa sta odlomek iz drame »odmev današnjega dne« ter prispevek v nemščini »der tanz«. Iz tega spoznamo, da so »mladjevci« bili v zadregi, kako bi napolnili »mladje 6«, čeprav so številko pripravljali več let. To ugotovitev mi potrjujejo tudi Kostanekove črtice, ki jih je objavil v »mladju 6«. Te nikakor niso njegove nove stvaritve, temveč jih je ponatisnil iz svoje zbirke »Črtice mimogrede«, ki so izšle pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani. Običajno objavljajo literati svoje prispevke najprej v revijah in počakajo, kako se bo izrazila kritika o njih. Nikakor pa do zdaj ni bila navada, da bi prinašale revije odlomke iz knjig. Ob robu šeste številke »mladja« moram tudi omeniti, s kakšnimi nekulturnimi postopki se »krstijo« mladjevci. »mladje 6« je objavilo kar na svojo roko moje besede, ki sem jih spregovoril na počitniškem sestanku v Podravljah, in sicer že leta 1964. Tako sem postal »sodelavec« mladja, ne da bi kaj vedel o tem. Tudi na strani 3 bi uredništvo lahko pripomnilo, da je geslo citat iz Slovenskega vestnika (letnik IXX., 17. julija 1964, štev. 29 (1145), str. 3). Ne čutim se poklicanega, da bi analiziral in literarno ocenil »mladje 6«, kljub temu pa se mi zdi potrebno, da zabeležim o njem kako misel. Na strani 74 »mladja 6« imenuje Erik Prunč oceno profesorja Janka Messnerja »Ne mimogrede!« (Letno poročilo Državne gimnazije za Slovence VIII, 1964-65, str. 57-59) pamflet. Erik Prunč dvomi celo o tem, da profesor Messner sam sebi verjame, kar je napisal. To so znane obsodbe, s katerimi se ponašajo »mladjevci«. Čeprav očita Erik Prunč profesorju Messnerju shizofrenijo, so vsi iskreni kulturniki prepričani o tem, da je profesor Janko Messner ne samo inteligenten in literarno razgledan, temveč da to kar je napisal, tudi verjame. Nerazumljivo se mi tudi zdi, zakaj vidi Erik Prunč v izjavi profesorja Janka Messnerja, da se je moral prebijati skozi Kostanekove »Črtice mimogrede«, kamen spotike. Ne samo nerazumljivo, temveč že skrajno prevzetno pa je, da Prunč očita prof. Messnerju zaradi tega s Cankarjevimi besedami napuh in ošabnost (stran 75). Zelo rad bi doživel, da bi mi Erik Prunč predstavil tistega koroškega Slovenca, ki ob Kostanekovih »Črticah mimogrede« »gleda lepoto, jo posluša in uživa«. Vsak bralec »mladja 6« lahko sam poskusi, ali bo gledal lepoto, jo poslušal in užival ob stavkih: »Moj glas so odpeljali na dvokolnici iz sobe.« (stran 15) - »Telo veverice je drvarnica. V njena usta kepa sneg.« (stran 15) - »Nad ležiščem je zbral strop nozdrvi v čolne.« (stran 16) »Tako pa so njene doječe ustnice gluhi sarkofag na mojem jeziku.« (stran 17) »Ljudi ne mrazi več v ljudi in napuščev v zidovih ne zebe več v vlačuge.« (stran 17) »Potebil sem sleherni premik, utvojil vsako dejanje, prebil vsako vlakno.« (stran 19) »Na cesti hodijo ljudje kvadrate.« (stran 21) - »Ljudje se prebujajo v kotih svojih kvadratov, ki so jih hodili včeraj.« (stran 21) - »V vseh obrazih hodim in iz vseh oči posnemam smetano.« (stran 22) Naravnost otroška pa se mi zdi Prunčeva trditev, češ da sta si kritik in avtor baje navzkriž ter da se profesor Messner ravno zaradi tega ni potrudil, da bi našel vsaj trohico dobrega na vsej zbirki.« (stran 76) Vprašujem se, komu ali čemu pisatelj še kaj koristi, če se popolnoma odtuji narodni situaciji? Ali si moremo koroški Slovenci dovoliti, da bi se zgubljali v »asociativnih zvezah in sinestezijah«? Vprašanje je, ali hoče koroški slovenski pisatelj svojemu narodu kulturno pomagati ali ne. Florijan Lipusch je zapisal, da je »mladjevska misel pognala iz objektivne kulturne potrebe« (stran 6). Če pisatelj hoče uresničiti ta program, mora pisati čitljivo. Ali je to že literatura, če iznajde Boro Kostanek neko novost, o kateri misli, da ji starejši ne bodo kos? Zakaj mladjevski literati ne navežejo na koroško literarno tradicijo, na Meška, Prežihovega Voranca? Literarna kontinuiteta je nam koroškim Slovencem še prav posebno potrebna! »V kulturno ustvarjanje je treba zrasti. V umetniško osebnost je treba dozoreti.« Nesramen napuh pa vidim v tem, da vrže Erik Prunč profesorju Messnerju tako nekultivirano pod nos »svetega Prežiha« (stran 77). Ali je to slabo, če vidi profesor Messner kontinuiteto koroške literarne tradicije tudi ali predvsem v Prežihu? Ali pa Erik Prunč morda noče priznati iz kakih apriorističnih razlogov Prežihu v slovenski literaturi mesto, ki mu gre? Končno Erik Prunč zagovarja tudi mešanje tranzitivnih in intranzitivnih glagolov ter kliče Kajetana Koviča na pomoč. A tudi tukaj se mora jezikoslovec dosledno vprašati, ali so vse konstrukcije, ki jih uporablja Kajetan Kovič, estetične. Se prej pa se mi vriva misel ob Kovičevih nespornih umetniških dosežkih »quod licet... non licet...« Če gramatika za pisateljevanje ni več potrebna, zakaj se je še učimo v šolah? Gotovo se je ne učimo samo za vsakdanjo uporabo. Kako more dr. Vospernik, ki poučuje slovenščino, napisati, da je norma gramatike nekaj relativnega (stran 69)? Na to ni drugega odgovora, kot »mladje 6« stran 13: »Materina beseda, na tebi smo grešili.« (Bog jim tudi ta greh odpusti! Kako je že bilo tisto z Napoleonom na Heleni?) Od kod jemlje umetnik tisto svobodo, ki o nji trdi Florian Lipusch, da je učenec pri maturitetni nalogi nima (stran 71)? Kdo na svetu bo drznil uprizoriti umetelnosti na konju, ako ne zna jahati? Florian Lipusch gleda v »mladju 6« literaturo na zatožni klopi (stran 24) in se sprašuje, zakaj so jo ljudje postavili tja. Ali res zato, ker so se bralci »literarno pomehkužili in pootročili«? Meni se zdi, da ljudje niso postavili prave literature na zatožno klop, temveč tistega, ki si domišljuje, da jo proizvaja. Značilno je, da Lipusch navaja ravno Vero in dom, Mohorjeve knjige ter Mladje, češ da jih ljudje nočejo brati. Gregorčičeve pesmi, Meškovo prozo, pesmi Valentina Polanška itd. pa imenuje izjeme. Ali Florian Lipusch tu ne pripozna sam kontinuiteto tradicije? Zakaj jih ljudje berejo? Vendar zato, ker so ukoreninjeni v ljudstvu. Ravno zato je treba najti tudi izhodišče za literarno delo v ljudstvu. Če pravi Lipusch, da »odloča izpovedna iskrenost, doživeta resničnost, osebna prizadetost, skratka živa vsebina« (stran 25), zakaj teh postulatov ne uresniči? Zakaj se na Koroškem noben pisatelj ne loti problemov sociološko tako zapletenega vindišarstva, germanizacijskih pojavov, socialnih teženj, etničnih in moralnih konfliktov v nastajajočem slovenskem koroškem meščanstvu? Konec koncev se moramo vprašati, ali je Boro Kostanek res pisatelj, ali pa samo pisec slovenskih stavkov, ki se je »zavil v svoj preplet besed«, ki je »izumetničen in dela nasilje jeziku in svoji lastni duševnosti«, kot je zapisal profesor Janko Messner (Letno poročilo Državne gimnazije za Slovence VIII, 1964-65, str. 58)? Ne samo profesor Messner, tudi Milena Merlak - Detela (Most, štev. 6-7, leto 2, 1965, str. 129-130) je ugotovila, da »v nekaterih črticah zanimiva ideja ostane skoraj brez učinka«, ter da »Kostanek v drugem stavku večkrat ne ve, kaj je napisal v prvem«. O Kostanekovem jeziku pa se je izrazila Milena Merlak - Detela takole: »Je hotel biti Kostanek žongler Slovenskega jezika? Je prevajal v mislih iz nemščine? Kako naj pravično razlagamo vse ponesrečene skovanke, jezikovne samovoljnosti, genitive genitivov, nemško popačene stavke in besede, med katerimi se le malokdaj zasveti pozabljena beseda koroškega narečja. Niti z neslovenskimi šolami niti z življenjem v dvojezičnem okolju ni mogoče opravičiti tako slabega poznavanja materinskega jezika.« Sicer pa sem prepričan, da bo Florijan Lipusch Boro Kostanek prej ali slej spet slovensko pisal, da mi prispevki že dokazal, da tudi slovensko zna. Tako se mi zdi, je treba čisto direktno razumeti omenjeno oceno profesorja Messnerja; njegova beseda je sicer ostra, a upravičena, kulturnemu razvoju koroških Slovencev potrebna. Tudi jaz - in z menoj vred mnogo mladih Slovencev - ne moremo drugače kot se prebiti skozi Kostankove mimogrede napisane črtice. Pa brez zamere! Miško Kulnik
Archival material identifier
1966-03-5501-5600_5628-5627
Report a problem to oder@slogi.si.