Jubilejno voščilo
Bojan Štih, Naši razgledi, 12. 3. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Jubilejno voščilo
Ančka Levarjeva
Draga Ančka - vaša gnada, v prijetno dolžnost mi je, da vam v imenu vseh nas, zbranih ob prazniku, ki se imenuje jubilej slovenskega igralca, izrečem naše čestitke in našo zahvalo. Morebiti v teh hrupnih dneh ni čas za intimne umetniške proslave. Morebiti pa nam ti prazni dnevi, ki jih preživljamo in doživljamo, narekujejo še večjo duhovno zbranost, višjo zavzetost do kulture, predvsem pa iskreno, nesebično in ustvarjalno ljubezen do tistega, kar imenujemo spreprosto besedo gledališče. Gledališče pa je igralec, brez njega si v kulturnem življenju ne moremo zamisliti gledališkega fenomena. Po svoji življenjski usmerjenosti in po svoji provenienci pripadate tisti zlati dobi našega gledališča, ko so se utrinjali iz mraka in iz teme, iz ljubezni in iz amaterizma igralci, ki so postavili in ustvarili profesionalno slovensko gledališče. Zdi se mi, da se v tem našem gledališkem dejstvu izraža ljubezen, nesebična ljubezen, ki je sposobna v igralcu premagati ne samo težave teksta, marveč tudi družbene ovire, spreminjajoč se v splošnem kulturnem mediju v silno moč, bojujočo se za duhovni izraz teatra in njegove kulture. Mislim, da s tem izrekam vam in vsem vašim kolegom, ki so oblikovali slovensko gledališče, največje in najvišje priznanje. Zakaj oblikovati so morali svojo usodo zgolj iz tistega, kar so nosili v sebi iz svojega talenta, iz svojega žara, iz tiste vsesplošne navdušenosti, ki je sposobna premagati vse, kar se igralcu-umetniku in njegovemu narodu zoperstavlja. Pred nedavnim smo v našem gledališču igrali Diderota. Nekje je ta veliki mislec zapisal: dve vrsti igralcev poznam, tiste, ki naredijo vse, kar se narediti in naučiti da, in tiste, ki se dvignejo nad to. Mislim, da ne bom povedal ničesar preveč, ko trdim, da v vas vidimo predstavnika druge, umetniško višje vrste. In k tej optimistični misli naj pristavim še nekja pesimističnega: vsi se spominjate, kako Thomas Mann v romanu o Feliksu Krullu opisuje blišč in bedo gledališča. In naj vas potolaži misel, da se je v našem kulturnem življenju v zadnjih tridesetih letih razvil blišč gledališča, hkrati z njim pa je ostala tudi njegova materialna beda. Mislim, da nas vse to zavezuje k ustvarjalnemu delu. K delu, ki bo premagalo ovire, na katere moramo vsak dan kot družine, kot ljudje, ki smo se zbrali v gledališču, računati. Draga Ančka, spominjam se ob vašem jubileju, kako smo vas v svojih študentovskih letih sprejeli na dijaškem stojišču tedanjega gledališča. Vsi smo vas takrat imeli radi in pomalem ljubili. Prepričan sem, da je bila ta ljubezen iskrena. Ljubezen mladih generacij pred vojno, ki so se kaj kmalu morale združiti v trdno enoto usodnega političnega in kulturnega boja za našo nacionano svobodo. Prav tako se danes združujejo generacije v boju za duhovno lastno svobodo slovenskega človeka, za njegovo vzvišenost, predvsem pa za njegovo človeško moralo. Draga Ančka, zdi se mi prav, da ste si izbrali za svoj jubilej domačega avtorja Antona Tomaža Linharta, ki je usodo našega naroda zvezal z visokostjo evropskega duha, z najboljšimi in najplemenitejšimi evropskimi gledališkimi in literarnimi tradicijami. Skratka avtorja, ki nam je s svojim delom postavil trdno nacionalno, kulturno in duhovno hrbtenico. In čeprav ste v Matičku baronica, vidimo v vas še vedno preprostega kmečkega dekliča, ki se je iz ničesar povzpel na oder in postal gnada duha in igre. Želimo vam vse dobro — za moč in zdravja, veselja, dobrih načrtov in dobrih izvedb. In v imenu vseh nas, ki smo se zbrali tu, naj vas literarno poljubim, po Linhartovo pa »kušnem« — rast slovenskega teatra in slovenskega komedijanta. V stisku naših rok naj združimo prejšnje, sedanje in bodoče ljubezni do teatra. Hvala vam.
BOJAN ŠTIH
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Archival material identifier
- 1966-03-5501-5600_5640