Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Za Franca Saleškega Finžgarja

Jože Vidic, Glas Gorenjske, 19. 3. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
ZAKAJ POD SVOBODNIM SONCEM ŠE NI PROSTORA Za Franca Saleškega Finžgarja Pisatelja Finžgarja sem vzljubil takrat, ko sem v bujni domišljiji svoje otroške razposajenosti potoval z Iztokom v Bizanc in sem se udeležil velikega tekmovanja v hipodromu, kdo bo zadel kragulja. Takrat je Iztok zmagal, jaz pa sem po njegovem vzoru postal najboljši lokostrelec v vasi, kar sem vselej dokazal, kadar smo se vaški fantalini šli »ravbarje in žandarje«. Knjiga »Pod svobodnim soncem« je najbolj brana knjiga pri nas. Doživela je več ponatisov, prevedena pa je tudi v več tujih jezikov. V kratkem bodo po tem zgodovinskem romanu začeli snemati film. S Finžgarjem se vsakodnevno srečamo v knjižnicah, filmu in gledališču. Doba, v kateri je pisatelj živel, je bila ena najbolj razgibanih in odločilnih dob v zgodovini našega naroda. S svojim junaškim držanjem pred okupatorji in domačimi izdajalci si je splel lovorov venec, na svoja dela pa udaril pečat skladnosti osebnega karakterja in umetniške ustvarjalnosti. Veličina Finžgarjevega življenja in dela nam narekuje, da čimprej preuredimo njegovo rojstno hišo v muzej. To toliko prej, ker ima ta domačija že danes veliko obiskovalcev. Šolske ekskurzije, ki obiščejo rojstno hišo Franceta Prešerna, se po navadi napotijo še v 15 minut oddaljeno vas Dosloviče, kjer stoji rojstna hiša F. S. Finžgarja še vedno taka, kakršna je bila ob pisateljevem rojstvu (ne bo odveč podatek, da je Prešeren rojen osmega, Finžgar pa devetega februarja). Slavka Knafelj, lastnica hiše, z velikim veseljem vsakemu gostu razkaže hišo in ve veliko povedati o pisatelju. Lansko leto je v enem dnevu hišo obiskalo okoli 600 otrok iz Radovljice, prihajajo pa tudi iz vseh krajev Slovenije. Že sedaj ima hiša letno okoli 10.000 obiskovalcev. Za našo javnost je žalostno, da na hiši še ni spominske plošče, v hiši pa niti ene pisateljeve slike in da praktično gostje le vidijo, kako delavska družina Knafelj živi (oče, mati in trije otroci). To pa je precej bedna slika, ki nam več škodi kot koristi. Hiša je takšna, kakršna je bila ob pisateljevem rojstvu, torej že davno dotrajana. Sedanji lastnik se tega dobro zaveda, zato hiše ne popravlja, ker ve, da bo nekega dne preurejena v muzej in ima za muzej vrednost, da je taka ostala. Želim slovensko javnost seznaniti, zakaj Finžgarjeva rojstna hiša še ni preurejena v muzej. Zato bom bralce »Glasa« popeljal po sledovih dokumentov in do sedaj objavljenih člankov, ki obravnavajo to vprašanje. V knjigi obiskovalcev rojstni hiši F. S. Finžgarja je zapisano: »6. XI. 1963 - si ogledali hišo člani komisije za preureditev pisateljeve rojstne hiše v muzej memorialno zbirko in bili mnenja, da je vsekakor potrebno čimprej pričeti z preureditvijo.« Sledijo podpisi: Janez Menart, France Bevk, Jernej Šušteršič in France Žvan (prva dva v imenu Društva slovenskih književnikov. J. Šušteršič za Zavod za spomeniško varstvo Kranj in F. Žvan kot predsednik sklada za kulturno prosvetno dejavnost občine Jesenice). Načrtno delo se je torej začelo pred tremi leti. Zanimivo je povedati, da se je sedanja lastnica 1952. leta obrnila na pisatelja s prošnjo, naj opiše svojo rojstno hišo. Finžgar se je prošnji odzval in opisal svojo rojstno hišo: »Kdaj bi bila ta hiša zidana, bi bilo težko dognati. Gotovo pa je, da je to ena izmed prvih kajž priseljencev, ki so od drugod prišli v vas Dosloviče... Hiša je bila prvotno lesena, kakor vse staroslovenske... Oče je imel svojo delavnico v sobi, kjer je hišna peč. Ko sem bil pred nekaj leti v hiši, sem ugotovil, da je ta krušna peč še tista, samo zelo zakrpana. Oče je šivaril ob veliki javorovi mizi, ki je stala, kakor po vseh hišah v desnem voglu. V letih moje prve mladosti so stale v hiši tudi statve. Oče je bil tudi odličen tkalec in z njim moja teta Neža. Suknjarstvo je bilo od nekdaj pri hiši. V kamri pa je bila spalnica za očeta in mater in za naju z bratom...« Pisatelj je svojo rojstno hišo obiskal zadnjič 4. VIII. 1957. leta in se podpisal v knjigo obiskovalcev. Zgodovinarjem ne bo potrebno brskati po arhivih, saj je Finžgar dovolj nazorno opisal svojo rojstno hišo. Pred dvema letoma (1964. leta), pa so bila dodeljena v ta namen že prva finančna sredstva. Iz sklada za pospeševanje kulturne dejavnosti občine Jesenice je bilo za te namene dodeljenih dva milijona dinarjev. Tudi iz sklada za pospeševanje kulturne dejavnosti SRS je bilo Društvu slovenskih književnikov dodeljenih dva milijona dinarjev, ta pa je omejeni znesek odstopil Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju. Skupno je bilo 1964. leta namensko dodeljenih za preureditev Finžgarjeve rojstne hiše štiri milijone dinarjev. Po prvotnem načrtu naj bi Finžgarjevo hišo odkupili, sedanjemu lastniku pa omogočili zidavo nove hiše v bližini, tako da bi Knafljeva žena bila še naprej oskrbnica pisateljeve rojstne hiše. Sodni cenilec je hišo ocenil na 1.467.000 dinarjev. Ker pa je ta vsota bila premajhna, da bi lastnik lahko zidal novo hišo, je komisija za spomeniško varstvo obljubila Knaflju dodatno pomoč v materialu in delu. Za te namene je bil postavljen gradbeni odbor. Izdelali so tudi že načrte za zidavo nove hiše, komisija pa je izdelala osnutek kupoprodajne pogodbe. Tu pa se je stvar zaustavila. »Muzej na mrtvi točki« je bil naslov članka E. Hrauskyja v »TT« marca 1965, v katerem seznanja bralce, da se je glede preureditve Finžgarjeve rojstne hiše v muzej zataknilo. Kmalu je bil v istem časopisu odgovor Mari Podbevšek iz Ljubljane. »Vsa zadeva pa se zatika zaradi nezaupljivosti sedanjega lastnika Finžgarjeve rojstne hiše,« piše Mari, »ki se boji skleniti pogodbo za postavitev nove hiše...« Vsa krivica je bila pripisana »nezaupljivosti« sedanjega lastnika hiše. »To ni točno!« mi je pred dnevi dejal tovariš Knafelj. »Pogodba je bila zelo pomanjkljivo sestavljena. Preveč je bilo obljub.« Odšel sem na skupščino občine Jesenice in pregledal tekst pogodbe. Mislim, da je bil osnutek pogodbe zelo površno narejen. Da to podkrepim, bom navedel podatek, da so že ob osnutku kupoprodajne pogodbe naredili dopolnilno pogodbo, ki pa zopet zveni kot obljuba. Naj bralci sami ocenijo, če je to točno ali ne. Točka 3 dopolnilne pogodbe se glasi: »Skrbniški svet se obveže, da bo tov. Knafelj Jožetu omogočil s svojo pomočjo in intervencijami, da bo stanovanjska zgradba vseljiva do 15. maja 1967, v kolikor bodo finančna in druga sredstva in gradbeni material na razpolago.« Torej »pomoč«, »intervencije«, ampak samo »če bodo finančna in druga sredstva.« Ali je k temu potreben komentar? Muzej ni na mrtvi točki zaradi »nezaupljivosti« preprostega delavca, ampak zaradi našega prepričanja, da ta preprosti vaški človek mora našim obljubam verjeti. Če bi takrat Knaflju namesto obljub dali milijon dinarjev, poleg 1.500.000 S. din odškodnine za hišo, bi on danes imel novo hišo, mi vsi pa muzej. In takrat bi se to dalo storiti! Štirih milijonov din, ki so bili namensko dodeljeni za preureditev Finžgarjeve rojstne hiše v muzej ni več, ker so bili uporabljeni za druge namene. Danes ali pa jutri pa bomo zopet prosili za ta sredstva. Pred dvema letoma so bile cene drugačne kot danes. Ta »polževa« hoja nas bo precej drago stala. Ali bomo zopet po šolah zbirali dinarje, tako kot jih je pokojni Finžgar za Prešernovo rojstno hišo v Vrbi? Naj to reportažo končam s citatom iz knjige »Leta mojega popotovanja«, v kateri F. S. Finžgar opisuje svoje delo v zvezi s preureditvijo Prešernove rojstne hiše v muzej: »Vesel sem pa sam sebe, da sem zastavil vse moči za to delo, da se nisem zbal ne potov ne stroškov (takrat ni bilo dnevnic — op. J. V.), ne plezanja in ne plazenja po zaprašenih podstrešjih, kjer sem stikal za hišno opravo, ki je zares iz Prešernove dobe. Ne zamerite mi, če se ob tem veselju po gorenjsko pobaham, da sem bil jaz tisti vol, ki je ta voz potegnil iz drage.« Torej kdo bo »drugi vol«, ki bo premaknil muzej F. S. Finžgarja z mrtve točke? Jože Vidic

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.