Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Človek brez obraza

Zarko Petan, Pavliha, 23. 3. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Zarko Petan: Človek brez obraza Marsikomu bi se zdela moja služba razburljiva. Zame ni bila nič posebnega. Morda zato, ker sem malce naglušen. Vsak dan, razen ob sobotah, od desetih do dvanajstih so hodile stranke. Potrpežljivo sem jih poslušal. Bil sem referent v uradu za prošnje in pritožbe. A nikar ne mislite, da sem po zvezah dobil to mesto. Izbrali so me med dvajsetimi kandidati. Pri sprejemnem izpitu mi je načelnik personale, ki je bil hkrati tudi predsednik izpitne komisije, prebral pritožbo neke stranke, ki je na dolgo in široko obtoževala vse vodilne uslužbence v svojem podjetju, češ da so zlorabili svoje položaje, da so sprejemali podkupnino, da so se osebno okoriščali na račun delavcev in da so počenjali še tisoč podobnih nečednosti. Potem me je vprašal, kako bi jaz rešil to pritožbo. Resnici na ljubo moram povedati, da dobršen del tega, kar mi je prebral, nisem razumel, oziroma slišal. Celo vprašanje mi je moral trikrat ponoviti. Tretjič mi je ves zaripel zatulil v uho: »KAJ BI VI NAREDILI? NAREDILI?« Globoko sem se zamislil. Zavedal sem se, da je samo od mojega odgovora odvisno, če me bodo sprejeli v službo. Nemara sem predolgo premišljeval, kajti čez čas se je načelnik personale zadovoljno nasmehnil, me prijateljsko potrepljal po rami, rekoč: »Sprejeti ste, dragi tovariš. Jaz bi storil takisto: molčal bi. To je edino, kar se da v tem primeru narediti.« Njegove besede sem si dobro zapomnil. Pritožbe strank, ki so si kar podajale kljuko na vratih moje pisarne, sem poslušal vedno molče. Tu in tam sem prikimal, kaj zapisal, pa spet pokimal. Prepričal sem se, da strankam odleže, če jih kdo potrpežljivo posluša. Na koncu sem odpravil najbolj vnetljivo stranko z megleno obljubo. Rekel sem, na primer, da je potrpljenje božja mast, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Tistim, ki so prav posebno razburjeni, sem svetoval, naj se pomirijo, ker da se bo vse uredilo. Ali kaj podobnega. Stranke so odhajale iz mojega urada s smehljajočimi se obrazi, jaz pa sem bil prepričan, da sem jim pomagal. Bržkone bi do upokojitve ostal v tej službi, kajti tudi moji predstojniki so bili z mojim delom nadvse zadovoljni, če ne bi nekega dne ugotovil, da je z mojim sluhom nekaj narobe. Namreč, kar na lepem sem slišal bolje kot poprej. Sprva sem se trudil, da strank sploh ne bi poslušal. Mislil sem na jedačo in pijačo ali na tipkarice iz sosednje pisarne. A nič ni zaleglo, pritožbe strank so čedalje bolj močno vdirale v mojo zavest. Ljubeznivo sem prosil stranke, naj govore bolj potiho, češ da je moj sluh zelo občutljiv. A tudi to ni pomagalo. Moje uho je beležilo še tako rahel šepet. Potem sem si vtaknil v ušesa zamaške iz vate, besede pa so vedno močneje odmevale v moji glavi. Besede polne neprikritega sovraštva, ogorčenja, jeze in klica po maščevanju. Da bi jih kar se da omilil, sem poslej prihajal v službo pijan kot čep. Le s težavo sem sedel zraven pisalne mize. Svinčene veke so mi lezle na krvavo podplute oči, otekli jezik sem komaj premikal, moj sluh pa najboljša membrana. Ker nisem bil navajen na pijačo, sem postal popolnoma zmeden. Strankam sem blebetal reči, ki mi poprej sploh niso prišle na misel. Svetoval sem jim, naj udarijo po mizi, se uprejo in zahtevajo svoje pravice s silo. Nazadnje sem obupal ter odpovedal službo. Zdaj sem že več mesecev na cesti. Službe ne morem dobiti, čeprav sem pripravljen prijeti za kakršnokoli spodobno delo. Zadnjič sem šel na Urad za prošnje in pritožbe. Sprejel me je moj naslednik. Vse sem mu povedal, kako slabo živim, da ne morem dobiti službe in da sem jezen na ves svet. Vpil sem in pretil. Obtožil sem vse po vrsti od predsednika hišnega sveta do najvišjih tovarišev. Referent me je pazljivo poslušal. Tu in tam je celo pritrjevalno pokimal. Ko sem si tako dal duška, me je ljubeznivo potrepljal po rami, rekoč: »Pomirite se, dragi tovariš. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha...«

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-03-5601-5700_5695
Report a problem to oder@slogi.si.