Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Kultura in tradicija

Arez, Naši razgledi, 26. 3. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Kultura in tradicija Vemo, da narodna kultura ni samo književnost, gledališče, šolstvo. Vanjo sodi še marsikaj, recimo naše razmerje do tradicije in kulturne dediščine. Pred leti se je veliko pisalo o Navju. Našo literarno dediščino visoko čislamo, ne pa marsičesa, kar tudi predstavlja našo narodno kulturo, kar jo je podpiralo v razvoju in kar je bilo torej napredno v svojem času. Kako spoštujemo razne kulturne objekte, njihov prvotni namen in njihova prava imena. Kdo bi se danes usodil spremeniti namen in ime ljubljanskega Narodnega doma? Nihče, in se tudi doslej ni tega spomnil. Medtem ko smo se do nekaterih stavb, ustanov in imen obnašali kulturno, in če se je le dalo, obdržali stare nazive in nekdanji pomen, smo druge nenadoma prezrli. Ali pa smo delali taktično in počeli vsaj netaktne, če že ne nekulturne stvari, ko smo nekdanji sokolski dom enostavno podrli, prosvetnega pa spremenili v mizarsko delavnico, recimo v vasi osem kilometrov od Ljubljane, skozi katero je Cankar večkrat pešačil domov in nekoč spotoma tam ob cesti prebral Črne bukve kmečkega stanu. Ali ni tudi to bil lov na čarovnice? Poglejmo samo imena nekaterih ljubljanskih tiskarn. Le Blaznikova se je nazaj domogla do svojega častitljivega imena. Zakaj nekdanja zaslužna Narodna tiskarna ne bi mogla tudi danes nositi tega imena, ampak je že po vojni ponovno spreminjala ime? Današnje bi bilo upravičeno za novo, ki jo gradimo pri železnici. Še huje je z nekdanjo Učiteljsko! Kot da je današnji pojem učiteljstva res že tako beden in neugleden, da tiskarna, ki je Slovence dolga leta oskrbovala z učno in poučno knjigo, takega imena ne bi mogla več prenesti. Lahko bi tudi bila Učiteljska tiskarna Jože Moškrič. prehudem zagonu in skrbi za povečanje svojega osebnega in družinskega standarda!) dostikrat vprašujejo, če je do takšnih prenaredb res moralo prihajati. Poglejmo v Maribor! Narodni dom uporablja vojaštvo v svoje namene. Lepa in nekdaj ponosna stavba s češkim arhitekturnim vplivom, vzpodbuda nekdanjim Mariborčanom v boju zoper nemštvo, zgradba, ki so zanjo prispevali Slovenci svoj denar, danes ne rabi v vsej zmogljivosti in nasploh kulturnemu in javnemu življenju. Stavba ima lepo dvorano srednje velikosti, podobno ljubljanski filharmonični dvorani. Kot nalašč bi bila primerna za koncerte, ker takšne dvorane Maribor nima. Unionska je za koncerte prevelika, za takšne prireditve pa je ona Mariborčanom žal nedostopna. Ali pa poglejmo imenitno stavbo, ki se je na široko razprostrla za parkom nasproti stolnici in je danes kričeč opomin zaradi svoje zunanje in notranje zanemarjenosti. Vanjo so strpali nekaj strokovnih in podobnih šol, banko, klube. V Mariboru so ustanovili vrsto višjih šol. Ko bi eni med njimi dali to stavbo za domovanje, bi bila to lepa počastitev in zahvala za nekdanji trud in primerno znamenje slovenske kulturne in nacionalne moči današnjega Maribora. Res so mariborske občine zgradile po vojni tudi nekaj šol, prav lepih, a še več lepih upravnih zgradb (kar osem), ki menda danes (in v prihodnje) pričajo, da so nastale tudi kot kompenzacija tiste naše povojne bolezni, ko je toliko ljudi želelo biti v službi »na odboru« in si pridobiti možnost in pravico za izdajanje potrdil, nakazil, dokazil, izkazil... Dandanes praznujemo že visoke jubileje raznih podjetij, ustanov, društev. Njihovo dobo štejemo od začetkov v avstrijski, avstro-ogrski ali predvojni jugoslovanski državi, in prav je tako. In zaradi obzirnosti do kulturne dediščine bi marsikateremu mogli vrniti staro ime, če se to le da. Nerazumljivo je, da smo nekaterim ustanovam njihova imena vzeli, drugim pa ne npr. gledališču, muzejem itd. Pozabljamo, da tudi dandanes to vzgaja narodno zavest in ponos, čeprav ne v takšni meri in tako kot nekdaj, in bogati narodno kulturo. Poglejmo k sosedom Madžarom, ki se jim ni treba vznemirjati zaradi narodne prihodnosti, kakšno spoštovanje kažejo do svoje tradicije prav na območju kulture in narodne zgodovine. Še lepši primer nudijo Poljaki. Dovolj je, da se sprehodimo po eni ali drugi prestolnici, ali pa da pogledamo v to ali ono knjigo. Tudi Hrvatje lepo spoštujejo svojo narodno kulturno dediščino in vzgajajo mlajše rodove. Treba bi bilo le opoldne prisluhniti zagrebškemu radijskemu koledarju in ga primerjati s suhoparno siromašnimi, že desetletje se ponavljajočimi obvestili ljubljanskega radijskega koledarja, pa je razlika očitna, naša malomarnost pa boleča. Z zadoščenjem gledamo, ko z nekdanjega nemškega doma v Celju odpada omet (da bi tudi turen!) in se s tem približuje možnost, da to neljubeznivo stavbo preoblečemo v domačo obleko. Moralo pa bi nas boleti, ker hkrati prepuščamo razpadanju nekdanje slovenske narodne in kulturne domove in spreminjamo njihov namen in pomen, hkrati pa le utegnemo zaščititi in obnavljati nekdanje fevdalne zgradbe, cerkve in samostane v raznih krajih Slovenije (kar je sicer prav). Različna merila rode različen in krivičen odnos do posameznih prvin in sestavin naše kulturne dediščine. Ni prav eno zanemarjati in le drugo spoštovati. Ne bilo bi drugega brez prvega. Zavrnjen je bil poskus, da se prenaredi napis na mariborskem spomeniku borcem za severno mejo »ob štiridesetletnici osvoboditve Maribora«. Priznajmo še nekatere druge zgrešene korake in laže bomo odstranjevali in v prihodnje preprečevali posledice, ki se nam danes kažejo, in ki nas opominjajo. Tudi ob današnji uporabi nekdanjih kulturnih in narodnih zgradb se tako starejše kot mlajše generacije (srednjih rodov to nasploh toliko ne tišči, kjer so v

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-03-5601-5700_5722
Report a problem to oder@slogi.si.