O tesnobi - in prve prognoze
Jozo Puljizević, Delo, 6. 4. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Sarajevski gledališki festival
O tesnobi - in prve prognoze
POSEBNO POROČILO ZA »DELO«
Če je bila prva predstava skupine »Living Theatre« iz New Yorka z naslovom »Zapor« presenečenje festivala, je druga predstava »Misterij« povzročila paniko, popoln dvom, šok, kakršnega še nisem doživel v gledališču. Predstava je v celoti tkana iz improvizacij, zelo nenavadnih in nekonvencionalnih, vendarle pa tudi zelo pretresljivih, tako da so v zadnjem prizoru (morišče v koncentracijskem taborišču smrti v Oswieczymu) igralci padali v trans, plazili so se po odru, bruhali, bili še v nekakšni napol nezavesti, medtem ko so gledalci, bodisi zapuščali gledališko dvorano ali pa se umikali proti izhodu. Seveda, ko so se prižgale luči, je bilo spet vse v najboljšem redu, in igralci so bili deležni priznanja.
Če izvzamem za hip prav ta sklepni prizor, bi sicer v predstavi »Misterij« (avtorja te predstave ni) lahko našel dovolj zanimivih podrobnosti, ki bolj kažejo delovno metodo kot pa umetniško dovršenost. Zelo prepričljiva je bila na primer ritualna molitev vseh igralcev za mir v Vietnamu. Ta molitev je združila občinstvo in oder. Prav tako so zelo koloristično in nekolikanj ironično obarvano delovale žive podobe, kot bi bile ukradene iz bogatega, vendar neinventivnega modnega časopisa.
Mislim, da se pri nas nihče ne bo spomnil, da bi svoj gledališki entuziazem posvetil takšnemu gledališču, vendar pa je bilo srečanje s takšnim pojmovanjem gledališča zelo zanimivo, saj človek vsah hip dvomi, ali je pred njim skupina fanatikov, ki jim niso mar oblike dela, ali pa je on sam, čeprav je sledil modernemu gledališču, toliko zaostal, da ne doume več teh novosti.
Sleherni večer zbiramo vtise in primerjamo. Ne bi bil rad prerok, toda skoraj gotovo je, če žirijo pri njenih merilih ne bodo zmotili nobeni poznejši vtisi ali kaki postranski razlogi, da bo ljubljanska predstava Kopitovega dela »Oh, očka, ubogi očka...« pobrala visoka priznanja na festivalu. Ne da bi hotel utrujati bralca, bom skušal s strnjeno argumentacijo to tudi dokazati, kajti Sarajevčani na primer z dramsko reportažo »Gilda, kliči me West« ne bi mogli priti v poštev za nagrado, saj je bila predvsem samo trik tehnične spretnosti, medtem ko se je smisel dramske besede izgubil. Beograjsko gledališče »Atelje 212« je stavilo vse svoje upe na Branka Pleša, vendar pa je bila po mojem mnenju že propadla pred občinstvom s Havelovim »Tovariškim večerom«, medtem ko so bili gosti iz Rima režiserja Carmina Bene le medel odmev teenagerske gledališke mode. Samo to in nič več! Gledališčniki iz Niša so uprizarjali domače delo Aleksandra Popovića »Prašičev dir«. Predstava je bila lo zanimiva, vendar dramsko besedilo ni kdove kakšne kakovosti. Preostane nam še gostovanje Poljakov, članov gledališča »Ateneum« iz Varšave, ki bi utegnili biti nevarni tekmeci, saj tudi tujci, kot se zdi, enakopravno konkurirajo domačim gledališčem. Na koncu pa je bil še recital poezije J. Jovanovića - Zmaja »Lazdi pazdi«.
Vse omenjene predstave torej niso »presegle« kakovosti ljubljanske. Vendar s tem še ni nič rečeno, kajti pred nami so še presenečenja.
JOZO PULJIZEVIĆ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Festivali
- People
- Aleksandar Popovski
- Archival material identifier
- 1966-04-5701-5800_5807