Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Kako smo vadili za igro "Županova Micka"

Jana Mekelj, Delo, 6. 4. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Uredniku Najdihojce V začetku vas prav lepo pozdravljamo in vas prosimo, da naše pismo ne bi romalo v koš, saj se vam danes prvič oglašamo kot člani literarnega krožka. Čeprav deluje naš krožek šele pol leta, se lahko pohvalimo z raznovrstno dejavnostjo, ki pa je ne mislimo posebej opisovati, saj vam prilagamo v pismu prvo številko »Zvončkov«, našega literarnega glasila, ki smo jo poklonili materam ob dnevu žena in v katerem smo prikazali uspehe našega dela. V krožku je včlanjenih trideset učencev šestih, sedmih in osmih razredov. Z dosedanjim delom smo zadovoljni in upamo, da se bomo kmalu spet oglasili z novimi prispevki. Prav lepo vas pozdravljamo in želimo, da bi kateri od naših »Zvončkov« zagledal beli dan. UČENCI LITERARNEGA KROŽKA OSNOVNE ŠOLE FRANCA ROZMANA STANETA ŠMARTNO PRI LITIJI PRIPIS NAJDIHOJCE: Iz vaših »Zvončkov« sem izbral spis Jane Meke o vaši »Županovi Micki«. Tudi druge sestavke sem z veseljem prebral. Nadaljujte svoje delo in še naprej radi gojite materino besedo! Kako smo vadili za igro ,,Županova Micka" Po novoletnih prireditvah smo se na sestanku dogovorili, da bomo na dan Prešernove smrti pripravili proslavo, kjer bomo prikazali pesmi, prozo in igre najboljših slovenskih književnikov. Prosili smo, da bi radi igrali županovo Micko. Tovariš nam jo je obljubil, vendar le pod pogojem, če se jo bomo dobro naučili, saj bi morali govoriti v jeziku, ki so ga govorili Slovenci pred dvesto leti. Igro smo se naučili in jo tudi dvakrat igrali, pred tem pa smo precej ur porabili za vaje, neštetokrat pa smo se tudi od srca nasmejali. Irena, ki je igrala Sternfeldovko, bi morala reči Jožetu (Tulpenheimu), ko pride na oder: »No, moj lepi Schönheim!« Pri tem ga mora še lepo pogledati in pobožati. Tega sprva ni hotela storiti, ker se je bala, da se ne bi kasneje drugi norčevali, pa tudi preveč se ji je zdelo smešno. Končno smo jo pregovorili in nato je rekla: »No, moj zlati Schönheim!« Vsi smo se začeli na ves glas smejati in se dolgo nismo umirili. Smejali smo se tudi prizoru, ko mora Tulpenheim pasti pred Šternfeldovko na kolena in jo prositi odpuščanja. Igralec se je tako pognal na kolena, da se je kar potreslo in na srečo se je dobro izteklo, saj sta koleni ostali celi. Ko smo nastopili v avli, kjer je cement, je bil previdnejši. Naj vam opišem še dogodek, ki se mi je zgodil med igranjem na pustni torek. Ker sem igrala Micko, sem imela dolge kite, na katere sem bila zelo ponosna. Med natakanjem »vina« v kozarce sem premalo pazila nanje, zato sem jih večkrat »namočila« v vino. Vendar se ni pozneje, ko smo pili, nikomur »zaletelo« zaradi mojih las. Ostala bo le sled na kitah. Igra, ki smo se je z veseljem učili, bo prešla kmalu v pozabo, ostali pa bodo veseli spomini ki smo jih doživeli na vajah. JANA MEKELJ, 7.a

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-04-5701-5800_5809
Report a problem to oder@slogi.si.