Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Spektakel in romanca

Jože Snoj, Naši razgledi, 9. 4. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Spektakel in romanca Film »Amandus« je izključno delo scenarista Andreja Hienga in režiserja Franceta Štiglica. Pri idejno slogovni obdelavi »Tavčarjevega motiva« sta imela avtorja na voljo dve možnosti: začrtati široko epsko podobo reformacijskih in protireformacijskih trenj in bojev na naših tleh ali pa izostriti predvsem študijo erotičnega čustva ob upoštevanju te družbenozgodovinske, socialne in psihične tipike. Po prvi poti bi se morala približati dostojno dokumentirani zgodovinski filmski epiki (recimo kakega »Aleksandra Nevskega«), po drugi pa intimni psihološki drami (recimo kake »Matere Ivane Angelske«). V resnici pa sta se odločila za oboje za epsko zgodovinsko pripoved in za erotični lirizem v njej, torej za inačico, ki je samo na videz najlažja. Najlažje je namreč pomanjkljivo realizacijo ene možnosti zapolniti oziroma zakriti z upoštevanjem druge možnosti in narobe. Ali z drugimi besedami: z ljubezenskim zapletom odvračati gledalčevo pozornost od zgodovinske resničnosti, s pompoznim upodabljanjem »zgodovinskega« ozadja pa od psihične resničnosti nastopajočih. Dlje »Amandus«, prvi slovenski igrani celovečerni barvni cinemas kopski film, ni prišel. nad filmsko realizacijo »Amandusa«, še enkrat pazljivo prebere Tavčarjevo novelo o Amandusu. Ne zato, da bi primerjal, pač pa zato, da bi znova užival ob tem, kako resničen umetnik objektivno vrednoti sile in protisile svojih življenjskih dramatizacij. Kako jih nepristransko podoživlja, kako jih skuša razumeti in spoštovati v zlu in dobrem, kako jih razdvojeno ljubi in kako pravzaprav nobeni dokončno ne pripada. Tega užitka, ki ima značaj in učinek katarze, film o Amandusu ne prinaša. Narobe, s prepoudarjeno idejno razporeditvijo ga nenehno onemogoča. Tavčar v svojih delih o protestantizmu na Slovenskem spoštuje idejni boj med katolicizmom in protestantizmom, pristnost nazorskih in religioznih strasti, kar ga prav nič ne ovira, da ne bi protestantskega gibanja pri nas pozitivno vrednotil. Film ta idejni boj karikira - kamera do estetskega neugodja naivno prepoznava le katoliške lojaliste in protestantske revolucionarje. Komajda je tej črno-beli zgodovinski slikanici pritaknjeno dejstvo, da je protestantizem kot ideologija aristokratov in tretjega stanu zrevoltirane kmečke množice izigral. Tako smo dobili namesto filmske epske pripovedi filmski spektakel, namesto psihološke drame pa baladizirano ljubezensko romanco. Gledalcu je treba poznati le nekaj tovrstnih anglosaških zgodovinskih spektaklov, pa mu med gledanjem filma o inkvizitorskem Amandusu in gorjanski protestantski Katarini spomin nenehno uhaja na primer k »Tomu Jonesu«, »Beckettu«, »Ivanhoeju«, k scottovskim »Izobčencem«, dekoltiranim irskim rdečelaskam itd. Tudi za ugotavljanje praznin in ohlapnih povezav v zgradbi režije ni treba kakega posebnega filmskega znanja. Dobro pa je, če pred tem, ko zlomi pali- Seveda pa ne smemo pozabiti, da je šlo »V Zali« za veliko več kot samo za korist Tavčarju pri pisanju novelskega ciklusa neke zgodovinske dobe: v noveli o »Amandusu« mu je dvoje nasprotujočih sil religioznih strasti rabilo za potrditev, eno izmed neštetih, da »ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku«. Eksistencialno globino tega občutja in spoznanja je naša sodobna filmska adoptacija »Tavčarjevega motiva« brez obotavljanja prezrla. Filmana ljubezen med Amandusom in Katarino je v bistvu enostavno črno-bela, podobno kot pridejana kulisa njenega zgodovinskega ozadja. JOŽE SNOJ

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-04-5701-5800_5832
Report a problem to oder@slogi.si.