Portret Marija Kogoja (II)
Ivan Klemenčič, Naši razgledi, 9. 4. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Ob desetletnici skladateljeve smrti
Portret Marija Kogoja (II)
Nasprotno je misel skladatelju manjvreden in podrejen izpovedni element; pripisuje ji sekundaren pomen ali jo zavestno zapostavlja. V dotiku z materijo je viden celo velik napor za obvladanje, potek konkretnega nastajanja in izdelovanja skladb je dolgotrajen in naporen, zato izbira skladatelj male oblike in z njimi ustvarja in zlaga večje. Odtod tudi odnos do kompozicijske tehnike, ki ni »... V umetnosti najzaneslivejše in se ni preveč pehati za njo.« Vendar se zaveda, da je potrebno primerno znanje in razgledanost za prenos ustvarjalne sile na estetski nivo, da »... brez teoretske zrelosti stoji ta sila izven umetniškega.« Ne gre celo prezreti, da s to »teoretično zrelostjo« nevede predpostavlja del zavestnega, svobodnega ustvarjalnega principa, ki je spet, podobno kot duhovna načela v celoti, v funkciji neposrednejših in pristnejših in zato manj artikuliranih sil. To razmerje torej obstoji in ne izključuje konflikta med obema poloma, borbe za popolnejši in prepričljivejši, globlji in živejši izraz, estetsko nujne distanciranosti, skratka duhovnega napora in kristalizacije, pa čeprav v obliki, ki služi in se sklada z osnovno težnjo po neposrednem izražanju. Nehote pa dopušča ob emocionalni intelektualno prvino takrat, kadar se kdaj pa kdaj porodi iz razmišljanja, kot misel, ki spremlja vprašanja človeške eksistence, človeškega življenja in njegovega smisla, ali kot meditacija ob vprašanjih osebne narave ter kot tak izraz te narave nasploh - kakor moremo sklepati iz koncepta nekaterih skladb.
Ko gre za merila kvalitete, je zato Kogoju ustvarjalcu ob manj važnih vprašanjih formalnega značaja poglavitna moč fantazije (»... tvorilna sila je tem jačja, čim večja je umetnikova domiselnost.«); le-ta je rezultat napetosti čustva, ki v stvarilnem aktu črpa skrito in preživeto iz podzavesti in presnavlja v nov, originalen in človeško prepričevalen pogled. Tako skladateljevo pozornost pa spremlja živ interes za bistveno in človeško pomembno ter posebej nagnjenost k intimnemu doživljanju, ki s svojo elementarnostjo določa domala celoten obseg izraznosti. Zato je tej fiziognomiji v obsežni lestvici doživljanja najpristnejša in najbliže posrednost lirične izpovedi. Zaradi tako trdne izpovedne volje tudi večkrat prisotna meditacija nikoli ne prevlada, dasi zadobi z njo čustveni tok umerjenejše in preudarnejše poteze, tu je vzrok, da je nasprotni pol, dramatika, kot je manj neposreden, tudi manj pogosto prisoten, da mu daje značaj lirika, v dinamičnem poteku in z akcenti in viški, ki na svoj način dopolnjujejo dramatični izraz in dramatično kontrastiranje... Ta svet, svojevrsten, v sebi sklenjen, razgiban in intenziven, težak in težkokrven, se razpenja od svetlih tonov do zastrtih in mračnih odtenkov, od prozornosti in preprostosti, kadar se vživlja v otroško dušo, do zamotanih predstav in podob zrele osebnosti. Zdaj je mehko nežen, nesnovno rahel in krhek, preprost ali skrivnosten, zdaj iskreč in poln hrepenenja in še bolj temen, bolesten in boleč, grenak in neprijazen, razdvojen, obupan, nepomirljiv in v skrajnosti napadalen. Skladatelj nas prepušča razsežnemu nesnovnega pričevanja te osebnosti o življenju, naj mu vesolju, najsi že išče in upodablja vidanje boljšega sveta, ali prikazuje mračne sile v njem, ki ubijajo in dušijo, ki pritiskajo k tlom, ki prinašajo strah in grozo, bolečino in trpljenje; prepušča nas vsemu, kar se prepleta v človeku prvinske ga, z upanjem, da bo mogel kdaj doseči in izraziti s podobo človekove neskaljene, srečno urejene duševnosti svoj nedosegljivi ideal. Pri tem ne pozna sentimentalnosti, mehkužne razneženosti, a tudi ne grobosti in vulgarnosti in še manj patetike, kot sta mu tuja popustljivost, pretirana občutljivost zase ter čustvo lastnega preveličanja in občudovanja, ki bi izviralo iz neiskrenosti do sebe. S čisto vero nas vodi skozi skrivnostne predele človeške duše, v tveganju in z zaupanjem vase, s prepričanjem, ki izvira iz plemenite zavesti sijajnega in močnega človeka.
Toda izražanje mnogovrstnih, pretanjenih in čvrstih, nežnih in melanholičnih občutij, posredovanje dragocenih drobcev iz življenja na osebni ravni, spremlja tudi prizadevanje in čedalje močnejša potreba, dvigniti ta doživetja na splošnejši nivo, dati jim z značilnimi in izrazitimi potezami večjo, trajnejšo vrednost in pomen. In mogoče v tej težnji je zajeta druga skladateljeva značilnost, izrazna raznolikost, posebno opazna v zborih in samospevih, zanimanje in občutljivost za vrsto doživetij, za odtenke duševnih stanj, ki se oblikujejo v posameznih skladbah, in ki naj skupaj zgovorneje in prepričljiveje izražajo pretrese skladateljeve notranjosti in hkrati širino življenjskih pojavov. Dokončno sodbo o njihovi vlogi resda ovira neveliko število skladb, vendar si je mogoče tudi z upoštevanjem tega dejstva pojasniti, zakaj skladatelj skromnejše izbira in upodablja vedno nova in druga čustva, podobe in prizore, zakaj se nobeno od njih ne razraste in ne daje njegovemu opusu izrazitejših poudarkov. Je tako in da ni ta nelahki prehod popoln in dosledno izvršen, dokazuje ob še povečani ustvarjalčevi napetosti in poglobljenosti, ne povsem enoten koncept skladateljevega najobsežnejšega dela, »črnih mask«. Po drugi strani je iz takega odnosa razumljivo, zakaj se skladatelj načeloma ne oklepa, kot velja za usmerjenost simbolizma, nekakšnih živih, toda abstraktnih umotvorov, doživljanja v večsmiselnih, nedoločnih ali mističnih prispodobah, temveč upodablja poduhovljene, bolj ali manj v splošnost dvigajoče se podobe notranjega življenja. Tako se torej tudi tu kaže težnja po zanikanju čutnosti in čutnonazorne konkretnosti, le da ne s simboli, marveč z v duhovnost uravnano in do neke mere z njo urejeno čustveno vsebino, ki izvira neposredno iz notranjega izkustva.
Navedimo že ob tem za dokaz zgornji trditvi, v še dopustnem podrobnejšem pregledu, nekatere, značilnejše izmed teh in tako upodobljenih emocij. Zaradi razumljivega izhodišča, kljub povedanemu, je pogosteje izraženo le čustvo ljubezni, zdaj odsev veselih, mladostnih in bohemskih časov prešerne igrivosti in samozavestne možatosti, zdaj prekipevajoče in radostno, nežno in sanjsko krhko, ali zemeljsko stvarno, resno in občuteno, pa žalostno in resignirano ter v skrajnosti plemenito in zadržano podan obup in srčna razbolelost. Manj določno, a vztrajno se pojavlja to čustvo v odnosu do matere, kot slutnja in komaj razumna, idealna navezanost, kot neusahljivo hrepenenje ob nikoli pojasnjeni uganki. Nasprotno je drugo, skrajno občutje, ki zaživi ob srečanju s smrtjo, odkrito, mladostno priznanje vdanosti in neizbežnosti usodi, je boleč in resigniran občutek nemoči, ki spremlja njena nedoumljiva in neizprosna pota. Pozneje skladatelja vidneje ne vznemirja, kot ga ne druga skrita občutja, katera ga prevzemajo zlasti v Gorici: lahkotni in predvsem melanholični prizori iz narave, ki so prispodoba duševnemu življenju, srečni in radostni trenutki in nenadno, žalostno spoznanje o njihovi minljivosti, bežna in pretanjena občutja otožnosti, veselje in občutki globje zvezanosti z naravo, pa druga, manj določna doživetja, ki nastajajo iz skritih vzgibov in rastejo in se razraščajo v značilna osebna čustva in duševne pretrese. Včasih navduši skladatelja neposrednost narodne motivike, sveži in vitalni, kleni in neobteženi ljudski duh, katerega oživlja v šegavosti in preprosti in stopnjevani občutenosti in mu daje pomenljivo odličnost, barvitost ali lahkotno iskrivost, včasih, in celo še bolj, ga pritegne naivni in nezlagani otroški svet, ki ga vidi s svojim čistim navdihom lahnega in prosojnega, nesentimentalno veselega in žalostnega, radiajočega in zanesenega v nejasnem svetlem hrepenenju. Drugič spet, s skrbjo, ki prerašča zgolj osebno življenje, predstavlja nova, iz subjektivnega zornega kota vzrasla vprašanja socialne, idejne, nacionalne ali religiozne narave med njimi pogostejša in naravnost izrečena so predvsem prva, pomenljivo, vzneseno in tragično zastavljena, pretresljiva v poletu in omahovanju, v nežnosti in odločnosti, moškosti in podjetnosti, včasih prežeta z grenkobo ali s pekočo, razjedajočo bolečino. In končno, ob znanilcih poslednje samostojnosti in obvladanosti, kot nasprotje, se pojavljajo brezskrbno veseli in dinamični, živahni in groteskni in karikirano podani prizori in notranja stanja, ki ponovno razodevajo širino, pa nemajhen, izrazitejši in razvitejši čut za humor.
Ta čustva in občutja se tako v instrumentalno, zdaj kaj le v takih razsežnostih bo podano tako resnično življenjsko bistvo, le tako bo - s Kogojevimi besedami glasbena misel in umetnost tista, ki »... tolaži, krepi, vabi, vnema, poživlja, mami, ubija in ustvarja človeka na novo.«
V poslednjem je nedvomno odsev umetnikovega zorenja, odraz višje in razvitejše osebnosti, ki resda ne more prek nujnosti in prepričevalnosti osebne izpovedi, toda ki teži k čim bolj značilnemu in izrazitemu podajanju, k vsebini, ki bo občečloveško sprejemljiva in duhovno izkristalizirana...
Smiselnost in povezanost Kogojeve osebnosti z zakoni umetniškega ustvarjanja, kot glavno dejstvo, je v drugi vrsti neodtujljiva nazorom o specifično glasbenem oblikovanju, ki se razlikujejo po ožji odvisnosti od glasbenozgodovinskega razvoja, od neposredno zunanjega elementa, preden so se skladatelju dokončno izoblikovali. Označuje jih takrat napredna usmerjenost, najbrž tudi eden od vzrokov, zakaj so ostali brez širšega odziva pri nas podobno kot Kogojevo celotno umetnostno naziranje ni imelo ideološke vloge in ni zapustilo svoje smeri ali šole. Skladateljevo pojmovanje teh materialnih vprašanj glasbenega ustvarjanja je v bistvu sekundarnega značaja. Glasbena sredstva pojmuje Kogoj kot medij med umetnikom in poslušalcem. Toda če naj vzbudijo čim močnejši poslušalčev čustveni pretres, ni nevažno, kakšna so in v kakšni meri so uporabljena. Posredniška vloga materije v duševnih in duhovnih procesih je tedaj upravičena z namenom, tj. v načinu upodobitve, v stopnji prepričljivosti. Ali: K poznavanju in obvladovanju materije usmerjeni skladateljev interes izhaja iz želje po avtentičnem prenosu doživetja in hkrati po premagovanju njene snovne teže. Prvo praktično skladateljevo vodilo je, da neka vsebina zahteva specifičnih glasbenih sredstev in vsaka vsebina svojih. Odločilna je torej oblikovalna svoboda, zato o lastnem stilu ne govori, dasi elemente izraza in obliko nekoliko širše precizira: v ritmiki zahteva raznovrstnost, menjanje poudarkov, ki so jim taktnice le ovira, v melodiki izogibanje tematiki, v harmoniki uporabo disonanc in opuščanje funkcionalnosti akordov, v arhitektoniki razvijanje forme iz glasbenega tkiva, iz drobnih domislekov. Čeprav tradicijo spoštuje, npr. Bacha, Beethovna, Chopina, ali tudi narodno pesem, si išče vzorov v sodobnosti, pri mladem Schönbergu, pri Hábi.
Značilno pa je, da v svoji nameri uspeva predvsem z neposrednim, sugestivnim prenašanjem zamisli in nekoliko manj v uporabi glasbenih sredstev. V tej osrednji težnji namreč še po novoromantičnem zgledu zapostavlja ekonomičnost glasbenega stavka dasi je zelo ekonomičen, bolje rečeno zgoščen, v izrazu, v njegovem horizontalnem poteku. Glasbeni stavek gradi tako svobodno polifonsko, s kratkimi melodičnimi domisleki, to značilno, gosto polimelodiko pa nasloni na barvito terčno in kvartno harmonijo, ki mu je osnovno izrazilo, in mu da dokončno podobo v ritmičnem, poliritmičnem prepletanju s sinkopo in pogostim menjanjem metrike; tako miselne melodične utrinke, ob ritmičnem izrazu gibanja in napetosti, nosi, prekriva in obvladuje čustveni tok harmonije, bodisi v zgoščeni, še klasični, ali svobodni mozaični zgradbi. V načinu predstavljanja, kot ga narekujeta individualna potreba in razvojna nujnost, združi te elemente v še konkretnih predstavah in občutjih kromatizirane tonalnosti, ali jih posreduje kot irealne in fantastične prikazni svojih doživetij v svobodni atonalnosti. Iz povedanega razumljivo, četudi nemara presenetljivo je zato dejstvo da skladatelj stilno ne teži k dodekafonski abstrakciji, ampak se mogoče pod vplivom nasprotne struje v zadnjih letih obrne celo k diatoniki in deloma k stvarnejšemu podajanju.
Taka osebnost je mogla in se je najbolje uresničila v umetnosti, prek nje je našla stik s človekom. Morebiti je bila v človeški podobi in dejanju preveč nevsakdanja in v umetniškem ustvarjanju preveč človekoljubna, v visokih ciljih prezahtevna, da bi jo razumeli in resnično priznali. Mogoče je bila tudi preveč deležna nerazumevanja, omejenih in zmotnih, površnih in površinskih odnosov, omalovaževanja in krivice. A vendar, danes kot nekdaj ji gre priznati eno, pristno in v doslednosti in težki in trpki optimistični veri neizprosno iskrenost, ki izvira globoko iz njenega bistva in ki govori in bo tudi za naprej govorila o veliki notranji izkušnji in neomajanem humanizmu svojega tvorca. O vsem tem tedaj, kar dviga in utrjuje zavest o njenem poslanstvu in etični vsebini, o vsem tem, o čemer se moremo prepričati z iskrenim in intimnim poglabljanjem in spoznavanjem avtentičnega izraza te osebnosti; s spoznavanjem tiste vrojene, prvobitne in usodne sile duše in duha, katere dragoceno oživitev označuje preprosta a nelahko uresničljiva, skladatelju živo prisotna misel: »Glasba izvira iz človeka in poje zanj.«
(KONEC)
Marij Pregelj, PRAZNIK V ATELJEJU, 1965
IVAN KLEMENČIČ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- People
- Marij Kogoj Ivan Klemenc
- Productions
- ČRNE MASKE, Krivecki, 1929
- Archival material identifier
- 1966-04-5701-5800_5835-5836