Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Miloš Mikeln: Inventura 65.

Vasja Predan, Naši razgledi, 9. 4. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Gledališka kronika 1965-66 SLG Celje MILOŠ MIKELN: INVENTURA 65. Naposled je tudi sodobna slovenska dramatika dobila svojo tako imenovano uspešnico, tuje povedano, bestseller. Ime ji je Inventura 65, njen avtor pa je Miloš Mikeln. Po formalni opredelitvi sodi to besedilo v tisto zvrst, ki jo avtorji sami krstijo za satirični kabaret ali satirični kolaž in pri tej klasifikaciji se nemara ne motijo. Oblika je v evropski satiri uveljavljena že nekaj desetletij, najpogosteje pa je bila združena z družbenokritičnimi ostricami, s posmehom, z bičanjem najrazličnejših izrodkov in izrojenosti v družbeni ali državni ureditvi ali posebni človekovi naravi, v njegovi prilagodljivosti, podkupljivosti in podkupljenosti itn. Narava te zvrsti je seve takšna, da vzbrsti ob konkretni pregrehi ali ponarejenosti, kar pomeni, da s »smrtjo« te pregrehe ali ponarejenosti »umre« tudi njena satirična moč, otopi njena ost. In tako je slava takšnih kritičnih »ventilov« kajpak minljiva, tisto kar jo morebiti ohranja, sodi bolj v informacijo za zgodovinarja, ki more potlej ugotavljati, koliko je v satirični poanti bilo drznosti, koliko bistroumja in duhovitosti, koliko grenkobe in ne nazadnje, kakšna je glede na splošno družbeno konstelacijo utegnila biti njena tako imenovana sociološka resonanca v določenem trenutku in prostoru. Preiskovanje drugih vrednosti prigodnih satiričnih, kabaretno zasnovanih »točk«, zlasti preiskovanje umetniških valerjev, pa je dokaj manj spodbudno, saj se ti kolaži, bodi v posameznosti bodi v celoti, skoraj nikdar ne vzdignejo v sfero literarnega in umetniškega, če pa se, ostajajo slej ko prej vklenjeni v obseg možnosti efemerne humorne domišljije in iznajdljivosti. Mikelnova Inventura 65 ne presega opisane skice satiričnega kolaža. Njeno vsebinsko in kritično strukturo smo v poglavitnih zarisih spoznali v televizijski seriji četrtkov četrtek, predstavljal pa jo je avtor sam. A tudi sicer smo se s podobnimi satiričnimi izhodišči srečali že v Mikelnovi Administrativni baladi, le da je takrat celotno besedilo povezovala nekakšna integralna fabula, medtem ko se v Inventuri vrste le domislice kamenčki mozaika, ki ga enoviti bolj ali manj enakomerno tonirana satirična barva. Naslov Inventura 65 pravzaprav pove vse: v oster in duhovit kolaž zleplja vse tiste konkretne družbene, družabne, oblastniške in človeške »čednosti«, ki jih je avtor iz svoje bližine, iz določenega časovnega razdobja, iz vednosti, iz pisanih ali nenapisanih virov izbral in izpostavil svojemu satiričnemu srdu in posmehu. Tem pogostoma bridkim, čeravno humorno obdelanim »čednostim«, je usojeno živeti do nove in-venture. Avtor tega očitno ne obžaluje in tudi gledalci ne: v MGL bodo kmalu dosegli število 100 repriz, kar sodi v inventuro presežnikov v naši gledališki izkušnji, v SLG Celje je prav tako opaziti presenetljivo »inflacijo« občinstva. Prav. Zadovoljna sta oba, avtor in gledališka blagajna, če pa ob tem navzlic avtorjevi humorni in satirični nadarjenosti tudi strogi literarni in gledališki presojevalci ne bodo peli hosane, je to najbrž obema, avtorju in gledališču, manj mar. Prav, bi dejal M. Mikeln, jaz sem opravil svoje, teater svoje, kritiki svoje, delitev dela je zadeva družbene usmeritve. In zares bi morali vsi priznati: ni bil v zmoti. V nečem pa bi si in smo si nemara lahko vendarle povsem skupaj: satira ima pri nas tako plodna tla kot malokje. Naj jih satiriki, doslej nepriznani, a zdaj skoraj že »institucionalizirani«, »eksploatirajo« še pogumneje in drzneje in (če je mogoče) tudi umetniško ambiciozneje. Uprizoritev Inventure 65 v SLG Celje je vsebovala posebno vabljivost: režijsko jo je namreč pripravil avtor M. Mikeln. Govoriti o režiji te satirične lepljenke pomeni presoditi predvsem domiselnost in iznajdljivost pa zlasti ustrezno vizualno in govorno poantiranje besedila. Mikeln je v primerjavi s Herzogom v MGL bil v razdajanju kabaretne imaginacije sicer skromnejši, a vendar tolikanj učinkovit, da je njegovo satirično seme padlo na ploden odmev v avditoriju. Kot avtor si je seveda lahko privoščil tudi integralnejše besedilo in tako dopolnil ali ohranil na priliko parodiran uvod h Krstu pri Savici, ki ga v Ljubljani nismo slišali. Interpreti Goršičeva, Kjudrova, Krošl, Bermež, Pristov, Kastelic, Dolinar in novoangažirani Vodopivec so svoj delež govorno, pevsko in mimično opravili sproščeno in živahno, dasi nemara z nezadostno kabaretno stilizacijo. Goršičeva glasba je pomemben prispevek predstavi. Inventura 65 ima tudi v Celju mnogo razigrano sodelujočega občinstva in pomeni repertoarno poživitev. Sicer pa dodajmo, da imajo prav satirični večeri v celjskem teatru domala že tradicijo, saj jih umetniško vodstvo že nekaj let uvršča v spored sezone. VASJA PREDAN

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.