Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodov
Glas Gorenjske, 20. 4. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
IV. PREMIERA STRAŽIŠKE SVOBODE
Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodov
Prejšnjo soboto (19. aprila) je stražiška Svoboda uprizorila delo Carla Goldonija »Sluga dveh gospodov«, ki ga je režiral mladi režiser Božo Šprajc.
Veseloigra »Sluga« je delo, ki spada v zvrst situacijske komike, zato se je režiser naslonil na osnovne elemente te komike: presenečenja, zmešnjave, nesporazume in zamenjave. Poleg ohranitve teh klasičnih prvin je nekatera mesta poglobil in skušal doseči karakterno komičnost, za čemer je avtor sam ves čas težil. To mu je uspelo še posebno v njegovem igralskem prispevku. Šprajc je namreč igral tudi glavno vlogo. Goldonijevemu originalu, ki sestoji iz treh slik, je dodal še eno, uvodno sliko, za katero je tekst napisal sam.
V tem delu on sluga predstavi vse nastopajoče in gledalcem napravi s tem svojevrstno uverturo. Tekst uvoda je po stilu domala enak Goldonijevemu. Uvod tako deluje zares posrečeno in pristno, odlikuje se z dobro mizansceno in nakaže režiserjev odnos do dela. V mizansceni se jasno kaže marionetni način igranja, ki je predhodnik commedie dell'arte. Predstava v celoti pa ima zelo ubran ritem in dinamiko, ki zastane le enkrat (pojedina).
Scenska glasba, ki jo je izbral režiser, ni delovala učinkovito, preveč je razcepljena in nekajkrat vstavljena na mestih, kjer ni ustrezala.
Scenograf Saša Kump je s tem, da je nakazal obdobje, v katerem se zgodba dogaja (s funkcionalno uporabo arhitektonskih elementov tedanje dobe), napravil sceno, ki konceptu režiserja popolnoma ustreza. Kostumi, ki jih je prav tako izbral on, so 18. stoletje podčrtavali ter se s svojo barvitostjo in neposodobljenostjo uspešno vključevali v njegov stiliziran scenski okvir.
Tine Oman ima le epizodno vlogo, a je kljub temu podal živ in poln značaj ter zopet opozoril na svoj talent. Isto velja za B. Kramžarja, toda le v prvi sliki. Jože Vunšek, Elica Bogataj, Minka Oblak, Cveto Sever, Janez Urh in drugi niso uspeli priti do jedra svojim vlogam ter so tako pustili svoje značaje na stopnji figurativnosti.
Ansambel DPD Svobode iz Stražišča je s sobotno premiero pokazal velik napredek v svojem kratkotrajnem razvoju; predstava je dovolj živa in uspela, kar je potrdil tudi dober sprejem pri gledalcih.
Cille 20.15
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče
- Archival material identifier
- 1966-04-5801-5900_5908