Z glavo v pesku
M. Švajncer, Večer, 20. 4. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Z glavo v pesku
Dušan Mevlja: Noji; opremil Janez Vidic; izdala založba Obzorja v Mariboru
V zbirki Noji objavlja Dušan Mevlja nove satirične pesmi, prav tako je uvrstil vanjo pesmi, ki jih je v zadnjih letih objavil v književnih revijah. Zbirko je razdelil v štiri cikluse, po motiviki in časovnih obdobjih.
Ciklus Iz ožine v širino spominja na čas, ko je naš človek odločno odklonil pritisk stalinistov na oblikovanje svojega gospodarskega in političnega življenja. Med najboljšimi pesmimi ciklusa je prav gotovo Obup ubogega informbirojevca. Čeprav je obdobje informbirojevščine že odmaknjeno, nekateri Mevljevi verzi o tem času vendarle zadevajo v živo.
Mevljeve satirične pesmi so grenke, s podtonom trpke žalosti spričo človekove nemoči, da bi si naredil življenje lepše ali da bi se nojevsko prilagodil takšnemu, kot je, kljub temu pa je v njih tudi spodbuda za odpravljanje napak, ki nam grenijo življenje in toliko dragocenih vrednosti spreminjajo v nič. Verz, da bi bilo treba noje, ki skrivajo glave v pesek pred tem, kar je narobe, našeškati po zadnji plati, je sicer rahlo banalen, vendar zelo aktualen.
V ciklusu Cehovski soneti je v klasičnem verzu ujeta vsakdanjost tako imenovanega »malega človeka« in še košček vsakdanjosti tistih, ki se poskušajo iz svoje majhnosti preriniti za stopničko više, ker se jim zdi, da s tem pridobijo človeško vrednost. Tu so še soneti Prosektor, Paznik iz norišnice na dopustu in drugi, z grenkim zanikanjem smiselnosti človekovega prerivanja in s poudarkom na največji vrednosti življenja, na hotenju: biti človek.
Ciklus Noji, po katerem je zbirka dobila ime, je novejšega datuma. »Jaz pa poznam tudi pri nas mnogo takih ptičev, ki vtikajo svoje glave v pesek, svoje velike in težke glave. Čudno, da še nikomur ni prišlo na misel, da bi jih takrat, ko skrivajo svoje / tolste glave / pred odgovornostjo, pošteno in krepko našeškal po zadnji plati. Morda bi se potem odvadili svoje glave v pesek zakopavati«, pravi Mevlja v Nojih. Enako kot v ciklusu Noji je osmešena in ironizirana vsakdanjost tudi v Epigramih in bodicah.
Estetska in umetniška vrednost Mevljevih satiričnih verzov se povzpneta najvišje v pesmih, ki niso samo za današnjo rabo, ampak so predvsem avtorjeva osebna izpoved.
Sodobnega človeka, ki si ne vzame dovolj časa, da ne bi samo slepo živel življenja, ampak bi o njem poskušal tudi razmišljati, bi Mevljeve satirčne pesmi lahko opozorile na nekatera neskladja na njegovi poti, če bi jih seveda bral. Žal vemo, da imajo pesmi malo bralcev.
Zbirko Noji je ustrezno vsebini opremil akademski slikar Janez Vidic.
M. Švajncer
This article has not been reviewed yet.
- People
- Janez Vidic Dušan Mevlja
- Archival material identifier
- 1966-04-5801-5900_5908