Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Gledališče: od Veleje do Inventure

Božena Orožen, Lepo mesto, 30. 4. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Gledališče: od Veleje do Inventure Šest premier, ki jih ima za seboj celjsko gledališče, že dovolj jasno razodeva značaj repertoarja v letošnjem delovnem letu. Ta je namreč dokaj raznovrsten tako glede avtorjev, režiserjev, vsebine in tematike del, pa tudi glede vrednosti le-teh. Slovenski dramatiki so zastopani s štirimi deli v treh premierah, in to Andrej Smole s prireditvijo Garrickovega Varha, Anton Medved s komedijo Rendez-vous, Anton Novačan Velejo ter Miloš Mikeln s satiričnim kabaretom Inventura 65. Tuje dramatike pa zastopajo: Friedrich Schiller z zgodovinsko tragedijo Don Carlos, Jean-Paul Sartre z dramo Umazane roke ter Anglež Peter Sharffer z dvema komedijama enodejanka Zasebno uho in Javno oko. Časovno gre torej za razpon od nemške klasike ob koncu 18. stol. (Schiller) do najbolj sodobne slovenske sodobnosti (Mikeln), v zvrsteh pa sega repertoar od lahkotne in neproblematične komedije (Smole, Medved) do psihološko politične problematike drame (Sartre). O prvih dveh premierah je pisal moj predhodnik že v decembrski številki Lepega mesta tako, da pričnem takoj z Velejo celjskega rojaka, temperamentnega dramatika Antona Novačana (režiser France Kosmač). To je drama s kmečkega življenja, ki naturalistično (čeprav ne brez nekaterih novoromantičnih prvin) odrinja tragiko ženske, ki jo revščina žene v objem bogatega vdovca, a jo spet lakota srca zveže z doraščajočim fantom, ki pa nagovori za umor bogatega posestnika, da bi končno lahko zaživela. Torej človek med kolesi razmer in krvi. Lik vročekrvne Veleje je izdelala Jana Šmidova, ki se oblikuje prav v igralko takih polnokrvnih, čutno-čustvenih žensk. Sartre: UMAZANE ROKE. Na sliki Sandi Krošl, Minu Kjudrova in Drago Kastelic. Foto: Viktor Berk. Umazane roke francoskega eksistencialističnega dramatika Jeana-Paula Sartra predstavljajo doslej vrh letošnjega repertoarja (režiser Franci Križaj). Po Sartu se človek uresniči šele v dejanjih, zato postavlja svoje junake v življenjsko odločilne trenutke, ko se morajo jasno opredeliti. Taka problemska psihološko-politična drama so tudi Umazane roke. V prvi vrsti gre za dileme bastarda-mladega intelektualca Huga, ki je zapustil svoje bogataško okolje in se pridružil Partiji, pa bi se rad podredil njeni disciplini in izvedel ukaz atentat na voditelja, ki vodi trenutno Partiji neljubo politiko, toda fant ne more ubežati samemu sebi ter zavida tistim, ki jih je v Partijo prignala lakota in so ji vdani brez premišljevanja in dvomov, ki njega neprestano mučijo. Ob njegovih dilemah pa je tu še vprašanje partijske politike, ki glede na položaj spreminja taktiko in zahteva od članov, da se njihovi pogledi spreminjajo v skladno z njo. Ne gre za napad na Partijo, ampak za kritiko vsake stranke v njenem odnosu do ljudi. Postavlja se vprašanje: Kako postopati, da boš čist in človeški obenem? V skladu s tem je vrsta dobro izdelanih likov: v dilemah živeči Hugo (Drago Kastelic), razumevajoči in človeški Hoederer (Sandi Krošl), slepo predana Hoederjeva osebna stražarja (Pavle Jeršin, Janez Bermež), dosedanja partijka Olga (Nada Božičeva) in še nekateri drugi. Sodobne komedije so malokdaj polne življenjske vedrine, a tudi resnice, najraje zaidejo v banalnost, zato sta veselo presenečenje enodejanki Petra Sharfferja Zasebno uho in Javno oko (režiser Jože Gale). Prva je ljubka ljubezenska epizoda za glasbo navdušenega mladega idealista. Igral ga je Franci Gabrovšek, ki ima razvit čut za liričnost in čustvenost. To je pokazal že pred leti njegov prvi nastop v Celju v kitajski pravljici Rdeče in modro v mavrici. V drugi enodejanki simpatičen detektiv (Branko Grubar) pomaga možu in ženi, da se bosta spet zbližala. Ne gre za odkritje, a vendar za pozivajoč smeh, ki skriva tu in tam zrnce resnice. V živo slovensko sodobnost je zaoral satirični kabaret Miloša Mikelna Inventura 65 (režiral avtor). To je vrsta zelo domiselno režiranih in scensko izvedenih satir na naše družbeno-politične razmere, na našo »konstruktivno« kritiko, na »naše«, »vodilne« in »perspektivne« ljudi, sega torej navzgor in se razen enkrat morda ne izgublja v banalnosti, zato zadene v živo in včasih celo malce pretrese, tako ob liku »malega človeka, za katerega vsi »skrbe«, pa se vendar o njem »malo ve«. Take satire osveščajo, če že ne morejo izboljšati razmer, kar — po dramatikovi izjavi — tudi ni njihov namen. Vse kaže, da je gledališče že prebolelo krizo, ki je nastala zaradi sprememb v vodstvu in igralcih v začetku leta, to dokazujeta vsaj najbolj tehtni uprizoritvi Umazane roke in Inventura 65. Božena Orožen

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.