Srečanja z mladim Novačanom
or Gradišnik, Lepo mesto, 30. 4. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
or Gradišnik
SREČANJA mesto 30.10
Z MLADIM NOVAČANOM
daljevanje iz 2. številke mesta« z dne 15. septembra 1965. leta)
6.
Tisti dan sva sedela pri Seidlovem studencu v Mestnem parku. Novačan je potegnil šolski zvezek, ga odprl in pokazal na prvo stran:
»Poglej!«
Vzel sem zvezek in bral sem na prvi strani:
KRISTINA LESKOVŠKA. Tragedija v treh dejanjih. Spisal J. Novačan.
Ko sem hotel obrniti list, mi je iztrgal zvezek iz rok in ga vtaknil v žep.
»Bodi radoveden,« se je smejal, »ko bo končal, boš bral — to je še začetek in obenem — slovo od Kristine... Tako si bom olajšal srce, slovenska literatura pa bo dobila novo dramsko delo, ki jih ima tako malo. Ali ni res? Kar srce me je, ko vidim, da v Narodnem domu uprizarjajo same tuje gledališke igre, igre francoskih, angleških, včasih pa nemških pisateljev. In vendar bi moralo naše gledališče biti trdnjava slovenstva. Ali si kdaj slišal, da bi v celjskem nemškem gledališču igrali kakšno delo slovenskega avtorja? Mi pa igramo Schuberta, Nestroya, Carla Costu, Sudermanna, Wildbrandta, Blumenthala in druge! Ali nimajo prav, če se norčujejo iz nas? Saj, če imamo tako imenovane narodne predstave, ko pa so dela, ki jih uprizarjamo, v večini nemška, prevedena v slovenščino. Govekarjeve dramatizacije Jurčičevih romanov in Finžgarjev »Divji lovec«, to je vse, kar imamo od slovenskega v Narodnem domu. Pa poglej lepake nemškega gledališča: dela svetovne gledališke literature, iz nemške pa vse od Schillerja in Goetheja do najnovejših dramatikov! Naj naši ljudje še toliko kriče o celjskem nemškem gledališču, da je zanič in da zagreši smrtni greh vsak Slovenec, ki hodi v celjsko nemško gledališče — eno drži: Celje je majhno mesto, ima pa gledališče — čeprav nemško — v katerem lahko vidiš uprizoritve repertoarja svetovne dramatske literature: Shakespeara, Calderona, Lope de Vega, Ibsena, Stridberga itd. Najbolj pa mi je všeč, da iz svoje literature igrajo vse, kar je imelo uspeha na nemških odrih v Berlinu, na Dunaju, v Gradcu itd. In mi? Seveda je res, da je naša dramska literatura revna, res pa je tudi, da nista Govekar in Finžgar edina slovenska dramska pisca in da bi se našlo razen njiju gotovo še to in ono, kar je boljše, kot so Govekarjeve tako imenovane »narodne igre«.
Govoril je ognjevito in prepričevalno. S te strani ga doslej nisem poznal. Spomnil sem se njegove sodbe o Nemcih, ki jo je izrekel takrat, ko sem ga peljal prvič v našo knjižnico. V srcu pa mi je bilo nekako lahko, ko sem slišal njegovo sodbo o celjskem nemškem gledališču, kajti že dalj časa me je mučil občutek hudega narodnega greha, ker sem bil kljub očetovi prepovedi in kljub ostrim svarilom v Hribarjevi »Domovini« strasten obiskovalec nemškega gledališča. Samo ob sebi se razume, da me ni manjkalo pri nobeni igri, ki so jo Slovenci igrali pod Salmičevim vodstvom v Narodnem domu, toda to mi je bilo premalo. Saj so bile slovenske predstave zelo redke, nemške pa so se vrstile po trikrat tedensko in to drama, opera in opereta. Reči moram, da sem v svojih celjskih dijaških letih spoznal v mestnem nemškem gledališču vrhunska dela svetovne dramatike od klasikov do moderne, in ko sem pozneje v Gradcu, na Dunaju in v Pragi obiskoval tamkajšnja gledališča, sem pravzaprav le še primerjal umetniška podajanja in igralske stvaritve velikomestnih ansamblov in posameznih umetnikov z umetniškim nivojem malega, provincialnega Celja.
Z Novačanom doslej o gledališču nisva mnogo razpravljala, zato sem ga zdaj kot strasten ljubitelj gledališča poslušal z veliko napetostjo.
»Zaupal ti bom skrivnost, ki mi že dolgo leži na duši,« sem mu dejal, ko je končal. »Do danes sem mislil, da sem velik grešnik, zdaj vidim, da moj greh vendarle ni tako velik.«
Srepo je uprl pogled vame.
»Greh te teži? Izpovej se! naj bom tvoj spovednik! Pretehtal bom greh in pravično razsodil... Ni ga greha, ki bi mu ne bilo odpuščanja, samo odkritosrčne izpovedi je treba in če si res zakrivil greh, odkritosrčnega kesanja...«
Okrog usten mu je igral ironičen smehljaj, potrepljal me je po rami in se mi približal. Izpovedal sem mu iz vsega srca, in ko sem končal, se mi je zdelo, da se mi je odvalil kamen z duše, in bilo mi je naenkrat lahko in mirno pri srcu...
Lahen vetrič je potegnil nad nama, listje je vztrepetavalo na drevju, enakomerno je šumljala voda iz Seidlovega studenca... Novačan se je tesno naslonil name in se oklenil moje roke. Nekaj trenutkov je molčal, potem pa je z mehkim glasom spregovoril:
»Glej to marmornato ploščo, vzidano nad tem studencem. Celjski Nemci so jo vzidali v spomin možu, ki je bil svoj čas profesor na tukajšnji gimnaziji. Mož je bil pesnik, nemški pesnik, a za časa svojega bivanja pri nas je vzljubil naše ljudi in našo prelepo Savinjsko dolino. V svojih delih je seznanjal Nemce z našimi narodnimi pravljicami in pesmimi, z lepoto naših krajev in z dušo našega ljudstva. Bil je Nemec in je ponesel vse to v svet, pokazal je svojemu narodu tisti malo znani narodič, ki živi na jugu avstrijskega cesarstva, neznan v širšem svetu, pod najhujšim političnim in gospodarskim pritiskom tistega cesarstva, kateremu je Seidel spesnil državno himno. Glej, takega moža ne smemo sovražiti zato, ker je bil Nemec. Slepa strast je nepravična, mi pa moramo biti pravični, ljubiti moramo resnico in priznati vsakomur, kar mu gre po njegovem delu... Še tri naj ti omenim, ki so ponesli kot Nemci slovensko ime, slovensko narodno pesem in krasoto naših krajev v širni svet: Samhaber, ki je kot profesor v Ljubljani izdal Prešernove pesmi v nemškem prevodu pod naslovom »Preširenklänge«, Rudolf Baumbach, ki je napisal v nemškem jeziku pesnitev o »Zlatorogu«, s katero je svojemu narodu podaril v pesniški obliki eno najlepših slovenskih pravljic izpod Triglava, in tretji — graški univerzitetni profesor Frischauf, ki je prehodil vse kotičke Savinjskih planin ter v neštevilnih spisih opisoval krasote naših gorskih krajev, ki jih je odkrival z našimi domačini našim in tujim planincem. Pri šovinistih lastnega naroda si je zaradi svojega delovanja med Slovenci nakopal besno sovraštvo, v zgodovini našega planinstva pa bo dasi Nemec trajno zapisan kot eden največjih ljubiteljev in popularizatorjev prirodnih lepot naših alpskih krajev.«
Poslušal sem ga kakor v sanjah.
»Zakaj ti pripovedujem vse to?« je nadaljeval po kratkem premolku. »Rekel si mi, da si storil greh, ker hodiš k nemškim predstavam v celjsko gledališče. Bodi brez skrbi — dokler ljubiš svoj materin jezik, dokler ti bije srce za tegobe in srečo svojega naroda, dokler boš izpolnjeval dolžnosti, ki jih imaš do ljudstva, iz katerega si izšel, tako dolgo si lahko miren in brez skrbi. Grešil bi, če bi hodil v nemško gledališče zato, ker te je sram majhnosti svojega naroda in ker občuduješ veličino Nemcev s prijetno željo, vključiti se v njihove vrste in postati renegat. Dokler ti je srce čisto in ljubiš svoj narod in delaš zanj, čeprav je majhen in preprost — tako dolgo se nisi pregrešil niti toliko, kot rodoljubi iz Narodnega doma, ki uprizarjajo na slovenskem odru nemške gledališke igre v slovenskih prevodih.«
Kamen se mi je odvalil od srca... hvaležen sem stisnil Novačanu roko in tiho dahnil predse: »Hvala ti! Zdaj sem miren.«
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- William Shakespeare Henrik Ibsen August Strindberg Franz Schubert Oskar Blumenthal Pedro Calderón de la Barca Nepomuk Nestroy Johann Finžgar Fran Saleški Fran Govekar Adolf Wilbrandt Karl Costa Hermann Sudermann Rafko Salmič Lope De Vega
- Producers
- SLG Celje
- Archival material identifier
- 1966-04-5801-5900_5970