Zagrebska baletna paleta
M. L., Ljubljanski dnevnik, 7. 7. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Baletni bienale
ZAGREBSKA BALETNA PALETA
Baletni ansambel Hrvatskega narodnega gledališča je na letošnji bienale prišel s čez 70 let staro baletno pravljico in s štirimi krajšimi baletnimi deli hrvatskih skladateljev.
Zato, da bi obudili »Trnuljčico, balet P. I. Čajkovskega, so Zagrebčani poklicali na pomoč Francozinjo Francoise Audret, ki je, kot že mnogi koreografi pred njo, ostala zvesta prvotni osnovi najplodovitejšega koreografa druge polovice prejšnjega stoletja, Mariusa Petipaja. Morda se je te osnove držala še preveč, saj je zagrebška predstava, vsa polna preživelih, za konec prejšnjega stoletja pa obveznih divertismanov, delovala nekam suhoparno, preobloženo z davkom tradiciji. Ta predstava je pravi baletni spektakel, v katerem skrbijo za pripoved v glavnem pantomimične scene in se v njem ples, scena, razkošni kostumi in barve stapljajo v efekten vizualen doživljaj. Žal pa vse to kljub dokaj skrbni izvedbi zagrebškega ansambla in solistov ni moglo odpraviti našega občutka, da je prebujanje »Trnuljčice« v treh dejanjih in s prologom za naš čas odločno prepočasno in nekoliko nesmiselno.
Vsa štiri dela, ki so izpopolnila drugi večer gostovanja Zagrebčanov, so bila stvaritve domačih hrvatskih skladateljev. Vsa štiri sta tudi koreografirali domači koreografinji Sonja Kastl in Nevenka Bidin.
»Simfonija in Re« starega dubrovniškega mojstra Luke Sorkočevića je bila v redakciji Stjepana Šuleks osnova za istoimenski balet brez določene tematike, inspiriran le s Sorkočevićevo glasbo. To je čisti akademski ples, voden samo z glasbenimi linijami. V spominu nam bo ostal zlasti kot simfonija barv. Najprej dve, potem pa več plesnih skupin v lesketajočih se rdečih, zelenih in vijoličastih kostumih, ki, ilustrirajo posamezne glasbene stavke, se v finalu zlije v očarljivo barvno kompozicijo, ki je lepa paša za oči. Ansambel je »Simfonijo in Re« izvedel čisto, precizno in usklajeno.
Balet na »Variacije sodobnega hrvaškega komponista Pavla Dešpalja je kot skladba sama inspiriran po indijanski poeziji. Njena tema je res poetična: V otroški dobi sta se opazila, v dobi mladosti zaljubila; toda ko ju je življenje potegnilo v svoj vrtinec, so se njuna pota ločila. In ko sta se spet srečala, je njeno življenje ugasnilo... (Tako piše v gledališkem listu). To poetično vsebino, podprto z razpoloženjsko glasbo P. Dešpalja sta Sonja Kastl in N. Bibin poizkušali izraziti s pomočjo nekoliko sodobnejših tehničnih in koreografskih prijemov. Tako se koreografija v gibih rado naslanja na geometrijske linije indijanskih plesov. Žal pa je ta poskus, ker ni bil zajet iz prave osnove, sproščene hrbtenice in njenih najbolj naravnih reakcij, ostal precej površinski in brezkrven.
Mladi zagrebški komponist Igor Kuljević je napisal psihološki balet iz gledališkega življenja, ki ga je imenoval »Poslednja vloga«. Ta baletna drama, po svoji snovi spominja na »Čudovitega mandarina«, ki ga je v Zagrebu pred leti koreografiral Dimitrije Palić. Imamo samo dvoje realnih oseb: igralca in njegovo ženo. Igralec, ki v teku svoje bogate kariere igra najrazličnejše vloge, se v posamezne od teh vlog tako vživi, da se začne v svoji domišljiji identificirati s temi liki. Kmalu ne ve več, ali je res sinoči igral Hamleta, ali pa je zares Hamlet. Ne ve, ali le igra ubijalca, ali pa je zares ubijalec... Ta balet bi lahko imenovali balet Miljenka Vikića. Ta plesalec, ki nas je pred leti navdušil kot Mandarin v Palićevem baletu, je namreč tokrat lahko pokazal svoje naravnost virtuozno obvladanje plesa, dramske igre in pantomime, in skozi ves ples ni niti za hip popustil v intenziteti svojega izraza.
Osnova »Dubrovniškim skicam« zadnjem baletu drugega večera gostov iz Zagreba je »Mediteranska simfonija« sodobnega hrvaškega komponista Bruna Bjelinskega. To je lahkotno razgibana impresija starega Dubrovnika, kakršnega poznamo po zapisih renesančnih dubrovniških avtorjev. V treh kratkih prizorih tega baleta se nam predstavi cela galerija renesančnih figur od obvezne kurtizane, gosposkih sinov in njihovih ljubic in starega skopuha, do zvijačnih slug, ki se duhovito norčujejo iz svojih gospodarjev. To nepretenciozno delce je koreografsko sveže zastavljeno, plesalci pa so v njem lahko razživeli nekaj svojega humorja in mediteranskega temperamenta. Stilizirana scena tega baleta odlično ponazarja arhitekturo naših srednjeveških dalmatinskih mest.
M. L.
This article has not been reviewed yet.
- Producers
- Hrvaško narodno gledališče v Varaždinu
- Archival material identifier
- 1966-07-6301-6400_6403