Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Zagrebska baletna paleta

M. L., Ljubljanski dnevnik, 7. 7. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Baletni bienale ZAGREBSKA BALETNA PALETA Baletni ansambel Hrvat­skega narodnega gledališča je na letošnji bienale pri­šel s čez 70 let staro balet­no pravljico in s štirimi krajšimi baletnimi deli hrvatskih skladateljev. Zato, da bi obudili »Tr­nuljčico, balet P. I. Čaj­kovskega, so Zagrebčani poklicali na pomoč Franco­zinjo Francoise Audret, ki je, kot že mnogi koreografi pred njo, ostala zvesta pr­votni osnovi najplodovitej­šega koreografa druge po­lovice prejšnjega stoletja, Mariusa Petipaja. Morda se je te osnove držala še preveč, saj je zagrebška predstava, vsa polna preži­velih, za konec prejšnjega stoletja pa obveznih divertismanov, delovala nekam suhoparno, preobloženo z davkom tradiciji. Ta pred­stava je pravi baletni spektakel, v katerem skr­bijo za pripoved v glav­nem pantomimične scene in se v njem ples, scena, razkošni kostumi in barve stapljajo v efekten vizualen doživljaj. Žal pa vse to kljub dokaj skrbni izvedbi zagrebškega ansambla in solistov ni moglo odpraviti našega občutka, da je pre­bujanje »Trnuljčice« v treh dejanjih in s prologom za naš čas odločno prepočasno in nekoliko nesmiselno. Vsa štiri dela, ki so iz­popolnila drugi večer gosto­vanja Zagrebčanov, so bila stvaritve domačih hrvatskih skladateljev. Vsa štiri sta tudi koreografirali domači koreografinji Sonja Kastl in Nevenka Bidin. »Simfonija in Re« stare­ga dubrovniškega mojstra Luke Sorkočevića je bila v redakciji Stjepana Šuleks osnova za istoimenski balet brez določene tematike, in­spiriran le s Sorkočevićevo glasbo. To je čisti akadem­ski ples, voden samo z glasbenimi linijami. V spominu nam bo ostal zla­sti kot simfonija barv. Najprej dve, potem pa več plesnih skupin v lesketajo­čih se rdečih, zelenih in vi­joličastih kostumih, ki, ilustrirajo posamezne glasbene stavke, se v finalu zlije v očarljivo barvno kompozi­cijo, ki je lepa paša za oči. Ansambel je »Simfonijo in Re« izvedel čisto, precizno in usklajeno. Balet na »Variacije so­dobnega hrvaškega kompo­nista Pavla Dešpalja je kot skladba sama inspiriran po indijanski poeziji. Njena tema je res poetič­na: V otroški dobi sta se opazila, v dobi mladosti zaljubila; toda ko ju je živ­ljenje potegnilo v svoj vr­tinec, so se njuna pota lo­čila. In ko sta se spet sre­čala, je njeno življenje ugasnilo... (Tako piše v gledališkem listu). To po­etično vsebino, podprto z razpoloženjsko glasbo P. Dešpalja sta Sonja Kastl in N. Bibin poizkušali izraziti s pomočjo nekoliko sodob­nejših tehničnih in koreo­grafskih prijemov. Tako se koreografija v gibih rado naslanja na geometrijske linije indijanskih plesov. Žal pa je ta poskus, ker ni bil zajet iz prave osnove, sproščene hrbtenice in nje­nih najbolj naravnih reak­cij, ostal precej površinski in brezkrven. Mladi zagrebški kompo­nist Igor Kuljević je napi­sal psihološki balet iz gle­dališkega življenja, ki ga je imenoval »Poslednja vlo­ga«. Ta baletna drama, po svoji snovi spominja na »Čudovitega mandarina«, ki ga je v Zagrebu pred leti koreografiral Dimitrije Pa­lić. Imamo samo dvoje realnih oseb: igralca in nje­govo ženo. Igralec, ki v teku svoje bogate kariere igra najrazličnejše vloge, se v posamezne od teh vlog tako vživi, da se začne v svoji domišljiji identifici­rati s temi liki. Kmalu ne ve več, ali je res sinoči igral Hamleta, ali pa je zares Hamlet. Ne ve, ali le igra ubijalca, ali pa je zares ubi­jalec... Ta balet bi lahko imenovali balet Miljenka Vikića. Ta plesalec, ki nas je pred leti navdušil kot Mandarin v Palićevem ba­letu, je namreč tokrat lah­ko pokazal svoje naravnost virtuozno obvladanje plesa, dramske igre in pantomime, in skozi ves ples ni niti za hip popustil v intenziteti svojega izraza. Osnova »Dubrovniškim skicam« zadnjem baletu drugega večera gostov iz Zagreba je »Mediteran­ska simfonija« sodobnega hrvaškega komponista Bru­na Bjelinskega. To je lah­kotno razgibana impresija starega Dubrovnika, kakrš­nega poznamo po zapisih renesančnih dubrovniških avtorjev. V treh kratkih prizorih tega baleta se nam predstavi cela galerija re­nesančnih figur od obvez­ne kurtizane, gosposkih si­nov in njihovih ljubic in starega skopuha, do zvijač­nih slug, ki se duhovito norčujejo iz svojih gospoda­rjev. To nepretenciozno delce je koreografsko sveže zastavljeno, plesalci pa so v njem lahko razživeli ne­kaj svojega humorja in me­diteranskega temperamen­ta. Stilizirana scena tega baleta odlično ponazarja arhitekturo naših srednje­veških dalmatinskih mest. M. L.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.