Bo zavesa za vedno padla?
Andrej Trupej, Mladina, 9. 7. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Bo zavesa
za vedno padla?
Skoraj že dve leti boj za biti ali ne biti. Dvoranica starega ljubljanskega Rokodelskega odra, pozneje Obrtniškega gledališča in nazadnje Malega gledališča čaka, da jo za vedno zapro. Trgovsko podjetje Agromel je v likvidaciji, hiši v Komenskega ulici 12 grozi dražba. Seveda, kupec bo hotel celo hišo. Prvega nadstropja, kjer so prostori gledališča, najbrž ne bo hotel izvzeti. In prav te stare stene prvega nadstropja pišejo svojo kulturno zgodovino. Le še dobra tri leta in dvoranica bi praznovala svojo 100 letnico, jubilej, s katerim se le malokatero gledališče pri nas lahko ponaša. Žal za to ni veliko razumevanja. Le malo je ljudi, ki se še vedno zagrizeno bore za njen obstoj. Zadnja amaterska skupina, ki je tod delala pod imenom Malo gledališče, je razpadla. Nihče več ni hotel dati dotacij za nadaljnje delo. Upravni odbor gledališča si je na vse načine prizadeval obdržati svoj oder. Po več listov dolge prošnje so romale na Občinsko skupščino, potem na republiško. Žal vse zaman. Potem je ostalo le še eno, rešiti dvorano, ki naj se, če že amaterske skupine ni več, porabi v kulturne namene. Poklicna gledališča so pokazala zanimanje, a vsako zanimanje mora usahniti, kadar se zrinejo v ospredje paragrafi in denar. Tu se pa naenkrat pojavi vrsta vprašanj. Kako je mogoče, da je bila dvorana, ki je 100 let služila v kulturne namene, last gospodarske organizacije? Čemu mora neka kulturna ustanova pomagati kriti izgubo nerentabilnega podjetja? Kdo je poslal obvestilo, da je treba dvorano in ostale prostore gledališča izprazniti v najkrajšem času, kajti likvidacijska komisija pri Agromelu je zaključila svoje delo in zdaj ostane le še zadnja faza prodaja? Kako je mogoče, da postane nek kulturni spomenik (dvoranica je pod zaščito spomeniškega varstva) predmet prodaje? In nazadnje še zadnji paradoks — kako more nekdo predelati take prostore v skladišča oziroma pisarne?
Pred leti je občina izdala odločbo o namembnosti. Dvorana se sme uporabljati v kulturne namene. To ni več rešitev. Občina sme odločbo z zakonom menda preklicati, denarja nima, da bi odkupila dvorano in jo dala v roke tistim, ki bi nadaljevali tradicijo. Da, naši ljubi otroci imajo kino, veliko premajhni dvoranici lutkovnih gledališč, večina doma televizorje, kaj bi jim še ena dvorana! Mladina tako ne obiskuje drugega kot kino! Odrasli pa imajo Dramo, Mestno gledališče in morda še Šentjakobsko. Več pa res ne potrebujejo!
Občinska zveza kulturno-prosvetnih organizacij občine Center je v sezoni 1965/66 izdala predlog programa klubskih večerov. Ta predlog je dober, vzgojen, zabaven in predvsem kulturno bogat. Zajel bi domala vsa področja umetnosti od glasbe, do filma. Predstavil naj bi mladini največje predstavnike umetnosti in kulture (npr.: Moliera, Shakespeara, Gogolja, Shawa, Verdija, Puccinija, Goetheja, Čajkovskega, predstavil naj bi domače avtorje in še in še). Mladina naj bi se seznanila z vsem, kar v šoli tako hitro odhiti mimo, ne da bi se za hip ustavilo v mladih glavah. Čemu bi ne mogla dvorana služiti temu namenu? V navedenem programu so tudi večeri posameznih gledaliških umetnikov. V letošnji sezoni je tak večer pripravil v dvorani Malega gledališča Janko Hočevar. Mladina je napolnila dvorano do zadnjega kotička. Tu je še vrsta slovenskih umetnikov, ki so včasih kot mladi entuziasti nastopali v Komenskega ulici. Prav gotovo med njimi ni nikogar, ki bi se povabilu ne odzval. Študentsko aktualno gledališče si je zasilno in nekako ad hoc priredilo prostore v dvorani Kazine. Mar bi ne mogla iz odra Malega gledališča izzveneti njihova beseda? Tu je še Akademija za gledališče, film, radio in televizijo. Kje je potem bistveni vzrok, da gledališču grozi najhujše: Zavesa bo padla za vedno, reflektorji bodo onemeli, le tu in tam se bo še prižgala na sredi odra delovna luč. Popisovanja, meritve, zidarji in hop — nekaj pisarnic več.
17. junija je bil posvet v dvorani. »Nisem se mogla znebiti občutka, da sedim na pogrebščini...« piše novinarka Snežna Šlamberger. Ne le ona, vsi, prav vsi so to čutili in tako čutijo vsi tisti, katerih imena so povezana z zgodovino tega žalostno umirajočega 100 letnega jubilanta. Ponoven obupen poskus — predlog občinski skupščini, naj izvzame dvorano in njene stranske prostore v 1. nadstropju v Komenskega ulici iz »prodajnega prospekta« ali naj vsaj doseže, da novi lastnik hiše prepusti te prostore nedotaknjene kulturni dejavnosti.
Pomislimo, kaj bi bilo, če bi se nekdo spomnil in podrl Robbov vodnjak. Menda bi vsi planili pokonci. Kaj pa bomo napravili sedaj? Pišemo, pisarimo, razlivamo črnilo in vsakdo z upanjem: Morda pa le ni zaman. Prav bi bilo, da o tem še premislijo tudi na občinski skupščini, preden podpišejo smrtno obsodbo. O tej stvari je treba pisati, treba se je upreti suhim paragrafom, treba je vztrajati.
Vem, bilo je napisanih dovolj polemik. Tudi Mladina je lansko leto pisala o tem problemu, a zdi se mi, da se vse do zdaj ljudje niso zmenili za to. Tokrat pa gre zares! In naš protest je resničen! Kultura ni bila še nikdar tako dobičkonosna, da bi lahko plačevala dolgove drugih. Menda se ne bo ta nesmisel zgodil danes, ko poskušamo z gospodarsko reformo popraviti vse spodrsljaje.
ANDREJ TRUPEJ
This article has not been reviewed yet.
- People
- Janko Hočevar
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Šentjakobsko gledališče
- Archival material identifier
- 1966-07-6301-6400_6413