Iz dnevnika - 9. VII. 1966
Josip Vidmar, Delo, 9. 7. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Josip Vidmar:
Iz dnevnika - 9. VII. 1966
Ko sem se pred toliko tedni odločil za pisanje o naravi in o njenih elementih, sem imel trden občutek, da se od aktualnih stvari zatekam k trajnejšim in da je to moje ravnanje popolnoma upravičeno in zdravo. Danes končujem ta ciklus, toda spričo vsega, kar je v naši državi in družbi v teku, ob izidu knjige Št. Podbevškove o »Svetem Urhu«, se pravi o najsramotnejšem poglavju naše zgodovine, ob podpisu protokola z Vatikanom in ob vsem, kar je prišlo do izraza na brionskem plenumu, spričo vsega tega se mi moj pismeni izlet v naravo ne zdi več tako naraven, kajti aktualnost je prevažna in prepomembna, da bi bilo prav molčati o nji, pa četudi zaradi tako splošne in, dejal bi, večne tematike, kakršen je človekov odnos do sveta, njegov prostor v naravi in njegova usoda v zvezi z njo. Tako aktualnost včasih posega tudi v najbolj zamišljeno snovanje in posega vanj z vso pravico, zlasti če je nasičena z daljnosežnimi odločitvami, kakor so na primer brionske, ki gotovo pomenijo za vse naše življenje neko prebujenje, neko osvestitev in začetek uspešnejšega, varnejšega in višjega sožitja naših narodov in vseh nas. Ali se sme pisec zapirati takim vdorom politične resničnosti v svet njegove domišljije?
Toda tudi prvotni načrt terja svoje; ciklus je treba zaključiti, čeprav se človek danes pri tem počuti skoraj v vlogi, ki jo je Ivan Cankar nekoč popisal v zvezi s poezijo gospoda Blaža Beuka, o katerem je dejal: »Svetovi se majejo, zemlja se ruši v svojem ogrodju, silni narodi se tresejo v groznici, gospod Blaž pa (poje): Prvi so Pelazgi Vis obljudili.« Nekako podobno, pravim, bi se pri svojem pisanju v teh časih skorajda počutil, če ne bi bil mnenja, da imajo poleg vsake aktualnosti v literaturi pravico do življenja tudi odnosi do sveta, izmed katerih so nekateri skoraj nesprejemljivi, saj se nanašajo na večno sebi enako matico vsega. Ta misel mi daje pogum za vztrajanje.
Govoril sem doslej o štirih elementih narave ločeno in, kolikor je mogoče, o vsakem posebej. Toda narava v pravem smislu besede so vsi štirje elementi skupaj, njihovo sožitje, njihova medsebojna odvisnost, njihov obtok, ki ga je stari filozof Heraklit skušal izraziti z nekoliko zagonetnimi mislimi: »Ogenj oživi v smrti zraka, zrak oživi v smrti ognja; voda oživi v smrti zemlje, zemlja v smrti vode.« Ali: »Za duše je smrt, če postanejo voda; za vodo je smrt, če postane zemlja; iz zemlje nastane spet voda, iz vode duša.« Govoriti dandanes o kakem takem obtoku je seveda nemogoče. Kljub temu pa je mogoče razpravljati o sožitju teh elementov, ki pa jim je na vsak način potrebno dodati še petega, če smem med te starodavne prvine vsega obstoječega všteti bujni in čudežni element življenja. Ta mora priti naposled do izraza v teh zapisih, saj je za človeško srce najlepša, najdragocenejša in najbolj nedoumljiva stvar od vsega, kar narava je in kar je v nji nastalo. Neizmerno in večno odmirajoče ter dopolnjujoče se morje živih bitij od alge do veličastnega drevja in od amebe do človeka z njegovim »malone božanskim umom«. Sama živa lepota kakor ogenj. Ne spomeniki procesov, temveč neposredne manifestacije tega dogajanja, ki teče in teče in živi pred nami.
Naš odnos do narave? Kompleksen je, kakor je biomalalasno naše živionic, včasih pa se nekako vzdigne nad njo, izven nje, če je mogoče reči in če ima to kak smisel. Zato taka različnost in pisanost teh odnosov zlasti v literaturi, v kateri jih srečujemo v vsej raznolikosti od občudovanja, proslavljanja in oboževanja do obsojanja, preklinjanja in zaničevanja. Maksim Gorki pravi nekje o tem: »Poeti minulih časov so se navduševali za lepote in darove narave kot zemljedelci in zemljiški posestniki, kot ,otroci' narave, v bistvu tedaj kot njeni sužnji. V odnosu poezije do narave se najpogosteje in najtočneje oglašata in sta se oglašala pokornost in dobrikanje. Hvalnica naravi je hvalnica destopu. Poeti skoraj enodušno molče o neprijaznih izpadih narave... Nikdar niso klicali na boj z naravo, k oblasti nad njo; in vtem ko so si dopuščali, dasi ne zelo pogosto, srd na dvonoge tirane, se niso nikdar jezili na slepega tirana.«
Skoraj vsi odtenki našega odnosa do narave so omenjeni v teh besedah. Predvsem pa je v njih izraženo čustvo Gorkega samega, ki je uporniško in sovražno zaradi izpadov, ki da jih uprizarja narava zoper človeka in njegovo življenje. Važni in kapitalni odnos občudovanja naravnih lepot pa je v izjavi Gorkega skoraj popolnoma prezrt, omenjen je ironično, in vendar ga ni prezirati. Lepoto v naravi je odkril človek in zaradi narave so se čustvo za lepoto, smisel zanjo in potreba po nji razvili v njem, toda ravno po tem čustvu se človek loči od živali, in to nič manj kot po razumu, če ni v smislu za lepoto povsem edinstven med živimi bitji sveta. In kakor je razum trpek dar usode, tako je lepotni čut nadvse dragoceno blažilo za bolečine spoznanja. To je vir čiste radosti in, če hočete, sreče v življenju, ki je ne more zamegliti niti zavest o naši umrljivosti niti vednost o minljivosti vsega.
V navedenih besedah Gorkega čutim nekakšno prizadetost in užaljenost, ki ima očitno svoj vzrok v despotstvu narave nad človekom, v vsem, s čimer ga ograža ali prizadeva. V tem je nekaj omejenega in osebnega ali, bolje rečeno, preveč človeško omejenega. Negodovanje nad naravo more imeti in ima objektivnejše razloge, kakor so »šibe božje«: mrazi, viharji, toča, povodnji, potresi in vsakršne bolezni. Globoko v naravi je utemeljen neki red, ki je v bistvu človeškemu srcu nasproten, čeprav nas morda ne zadeva neposredno. Ta red je kratkomalo pošasten. Od nekdaj mi je zoprno in mučno tako ganljivo opisovanje narave, tako njeno poveličevanje, ki jo hoče spraviti v sklad s tako ali drugačno višjo modrostjo. Da, celo vzorna naj bi bila v nekem višjem smislu, polna smotrnosti in celo pravične dobrote. Pogosto jo imenujejo celo »stvarstvo božje«, »plašč gospodov«, in s tem poudarjajo, da je tako ali drugače odraz in izraz svojega stvarnika. In kakor je pošasten red v naravi od brezbrižnega, mrtvega kolobarjenja nebesnih teles ter meglenic v velikem do neizprosnega boja za obstanek v malem, tako meče vsa ta neizmerna in drobna brezsrčnost stvarstva strašno luč na predstavo o stvarniku in vladarju vsega, če jo kdo goji.
Ni še veliko let tega, kar sem doživel v zvezi s tem, o čemer razpravljam, močno poučno naključje. Prebiral sem povsem slučajno neke odstavke iz že zdavnaj pozabljenih religiozno filozofskih spisov Leva Tolstoja: »Verujem v Boga, ki je zame duh, ljubezen, pravir vseh stvari...« »Ljubezen je edino razumno udejstvovanje človeka, ljubezen je najrazumnejše in najbolj razsvetljeno stanje duše.« »Ljubezen pravir vseh stvari.« Bil sem nekoliko otožno zaposlen s temi besedami, ko sem se napotil od doma in brez vsakega namena závil v bioskop. Tam so predvajali Disneyev film »Življenje v puščavi«. Nepopisno srečanje, več, soočenje žlahtne filozofske misli z več kakor bridko in okrutno resničnostjo. Kakšne smrtne zasede in prežanje vseh in vsakogar na vse, kakšni neizprosni boji, koliko groze, bolečin ali vsaj tem občutkom podobnega v vsem, kar živi in gomazi. Koliko strahov in smrti! Kajti red je, da življenje živi od življenja. O pravir vsega, bog ljubezni! Kakšna perverzna misel in narava brez nje — kakšna neusmiljena in gnusna mučilnica!
Takrat sem se spomnil dveh neznatnih prizorov, ki sem jih opazoval v času, ko sem sam sodeloval, predvsem kot boreča se žrtev v veliki življenjski mučilnici na Rogu. Šel sem čez jaso, ko mi je pod nogami nenadoma silovito zabrenčalo. Sklonil sem se in zagledal prizor, dvoboj med dvema živima bitjema: velik, krepak obad in osa. Brenčanje je povzročal predvsem obad, s krili se je namreč otepal ose, ki mu je sedla na hrbet, toda stisnila se je nekako med njegova krila in si dala tam nekaj opraviti, gotovo nekaj nevarnega. Nenadoma je obadu eno krilo odpadlo, amputirala mu ga je. Zdaj sta se začela vrteti v krogu. Toda roparica je nemoteno nadaljevala svoje delo: amputirala mu je tudi drugo krilo. Ubogi obad je bil brez obrambe. Kmalu sem opazil, da mu osa skuša odžagati glavo, kar se ji je naposled posrečilo. Odnesla jo je v svoj osir. — Tudi v drugem prizoru je bila napadalec osa. To pot je naskočila krepko, gladko, zelenkasto gosenico bogve katerega metulja. Ta se je branila. Zvijala se je, prevračala, očitno je hotela oso povaljati, če ne streti. Toda ta se ni dala. In že sem opazil, da razbojnica kratko malo žaga svojo žrtev. Odrezati se ji je namreč posrečilo eno nogo. Odnesla ga je. Toda minilo je samo nekaj trenutkov, vrnila se je in nadaljevala, kar je začela. Odletela je z novo rezino. Ko se je vrnila tretjič, sem se z naporom obvladal, da nisem pohodil obeh. Toda čemu?
Spreletel me je srh. Kakšna neusmiljena in grda mučilnica je narava! Drame, okrutne, boleče, neizprosne se odigravajo v večjih in manjših razsežnostih iz dneva v dan, nenehoma, in to ravno med bitji, ki so čudež sveta. Kajti red vsega živega v naravi je, da življenje živi od življenja; in to je resnično strahovito. Tako bi bilo mogoče obtoževati naravo brez primesi osebnega momenta. Toda treba jo je obtožiti še drugače. Prav, bodi to red živalskega sveta, red os, podlasic, vsakršnih roparic, ki počno, kar počno, nagonsko in slepo. Toda mi? Mi, ki vemo, kaj je groza, kaj bolečina, kaj smrt, in ki hkrati vemo, kakšen čudež je sleherno življenje, kakšen očiten umotvor moči, ki življenje ustvarja, je vsak najnežnejši organ vsakega živega bitja, mi, ki vse to vemo in čutimo, smo po volji narave podrejeni istemu neusmiljenemu in divjemu zakonu: življenje živi od življenja. In vsak upor zoper ta zakon je tako rekoč brez smisla.
In spet: odkod ta upor v nas, ki smo delo iste narave? Kakšen organ vesoljnega življenja je človek s temi svojimi čustvi in vzgoni? Kakšna njegova tipalka? K čemu? Kam? Kakšen je smisel te naše dvojnosti, tega, da smo narava, ki se zgraža nad naravo, ki se ji upira in skuša zoperstavljati? Toda proč s temi nerazrešljivimi vprašanji. Že stojim na robu Afriške puščave, tam nekje pri vasi Džizeh, v predvečernem času. Sonce zahaja krvavo rdeče. Pred menoj: bakreni valovi peska brez konca, brez kraja, ki polagoma postajajo srebrnkasti. Vidim samo nebo, rdeči rob sonca, puščavo. Drugega nič. Nenadoma me obide tesnobna sladkost. Lepota! Kakšna preprosta, nepopisna, grozljivo veličastna lepota: nebo, zahajajoče sonce, puščava. Blagoslovljena narava!
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- Archival material identifier
- 1966-07-6301-6400_6415-6416