Štirje dnevi in jugoslovanski »Tri«
Vesna Marinčič, Ljubljanski dnevnik, 15. 7. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Karlovi Vari 66 – XV. mednarodni filmski festival
Štirje dnevi in jugoslovanski »Tri«
(Nekoliko zakasnelo, a še vedno zanimivo pismo naše posebne poročevalke)
5. JULIJA: Štiriindvajset ur pred začetkom. Kakšna gostoljubnost! Na praškem letališču čaka Tatra, črn apartma na kolesih. Z vseh strani sten hotela Moskva v Karlovih Varih gledajo veselo razpoložene češke filmske igralke in igralci. Kakšna tenkočutnost! Vsakdo namreč prejme najprej lično kuverto z lično napisanim dolgim in na vso moč opravičujočim se pisemcem, kako neprijetno da je prirediteljem tega mednarodnega festivala, ker tistega velikega in udobnega hotela, ki je doslej vsako leto sprejel vse festivalske ljudi, niso uspeli popraviti do slavnostnega začetka, pa bodo tako spoštovani gostje prikrajšani za tisto gostoljubnost, pozornost in udobnost, ki so jih vredni...
V »pomožnem« hotelu, »Otava« imenovanem, je na dan prihoda tekla iz pipe topla voda; potem nikoli več.
6. JULIJA – Navsezgodaj zjutraj se pojavijo glavoboli, dež in mraz. Turobno, kar pa seveda ne rinajst dnevnega filmskega festivala. Toda istega dne, na sam prvi večer, se med projekcijo češkega filma »Trgovina na glavni cesti«, o kateri že leto dni spoštljivo govori ves svet, pokvari en projektor, zaradi česar vrtijo ta odlični Kadarjev oziroma Klosov film z manjšimi odmori. Kaj takega, začudeno pravijo nekateri, se na mednarodnem filmskem festivalu ne bi smelo dogoditi. Toda vse se uredi, vse oprosti, saj je v biltenu spet ljubko opravičilce. Na sprejemu, po »slavnostni« projekciji menda ljudem ni bilo kdove koliko do jedače, pijače ali prijetnega počutja, ker kot rečeno, skoraj vse je bolela glava... Sicer pa so Karlovi Vari svetovno znano termalno zdravilišče.
7. JULIJA: Zdaj so se že vsi privadili na zračni pritisk in na nenehen dež. Nekaj festivalskih dopoldnevov pripada mladim kinematografijam. Danes je alžirski. Dvema prav dobrima dokumentarnima filma: romanje v Meko (obred, ko v snežno belino zaviti ljudje temne polti, zbrani na nekakšnem dvorišču za žrtvovanje, z ostrimi noži koljejo živali, je prav grozljiv) in »Zarja prekletih« ali dokumenti (največ jih je iz alžirske kinoteke) o Afričanih, ki se že stoletja in stoletja bijejo za svojo svobodo, za svobodo drugih, za podjarmljenje drugih... (film se konča z Vietnamom in stalno se ponavljajočo mislijo: toda zgodbe še ni konec).
Ob dveh popoldne češka »Poslednja Casanovova vrtnica«. Prav ljubka, čeprav malce prepočasna in kdaj pa kdaj premlačna zgodbica o ostarelem Casanovi, ki se zdaj ukvarja s knjižničarstvom in s spomini na svoje (utelešene seveda) ljubezni. Čeprav si je kar malce težko predstavljati na Češko prestavljenega latinskega ljubimca, je bilo vendarle vse skupaj dovolj elegantno, vročekrvno, kavalirsko (celo prave beneške popevčice in mandoline ni manjkalo).
Popoldne brazilski »Fant s plantaže« ali drobci iz življenja fantiča, ki so ga po materini smrti pripeljali na veliko posestvo njegovega starega očeta, kolonela, kot ga vaščani spoštljivo kličejo. Tu preživi najnežnejša leta svojega otroštva, čas, ko more človek bolj kot sicer sočustvovati z ljudmi in z živalmi, ko zna biti srečen, tudi kadar je žalosten. Film je za tiste, ki ne poznajo brazilske kinematografije, malce nenavaden, ker na videz ne pozna nobene dramaturgije, nobene zgodbe. Toda vtis, ki ga pusti na gledalca na koncu, je vtis popolnosti, doživetosti.
Zvečer bolgarski »Car in general«. Naslov, kdo bi vedel zakaj, obeta komedijo, satiro; pa ni nič takega. Film naj bi bil psihološka drama. Začetni prizor je silno napet in obetajoč, pozneje pa vsakršna drama in še psihološka povrhu počasi izhlapi. Car Boris je v dilemi, ali naj obsodi svojega generala (obtoženega špijonaže, izdaje, ker se je zoperstavil carjevi odločitvi, da bodo Bolgari sodelovali v vojni na Hitlerjevi strani) ali ne; kajti car Boris ve, da to, kar počenja, za njegovo ljudstvo ne bo dobro...
8. JULIJA: Zjutraj venezuelski kratki filmi: zelo zanimiv dokumentarec o arhitekturi in urbanizmu Karakasa, dva igrana, malce pretirano melodramatična filma in filmček o umetnem valjenju in kokošjereji v Venezueli (za veterinarje primeren).
»Krvava zemlja«, grški film, pravijo, je bil eden izmed petih kandidatov za Oskarja 1966. Lep uvod za predstavljanje nekega filma. Oskar, oskar, kaj ga pa lomiš. Kolona ljudi: žene, starci, otroci, lepo poželjivo dekle, lahkomiselni mladenič, njegova požrtvovalna in za pravico se bojujoča sestra, nekakšna voditeljica te male vojske. Reveži zahtevajo zemljo. Bogat veleposestnik z dvema postavnima sinovoma, enim silno pozitivnim, drugim silno negativnim; oba se silno zaljubita v »voditeljico«. Sprva, pravzaprav tri četrtine filma kaže, da gre za ljudi, ki zahtevajo svoj košček življenja od velike pogače, ki je mogočni nadutneži ne marajo deliti. Potem se pa vsa reč spremeni v veselo, kavbojsko razpoloženje: negativni brat nenehno napada krepostno in resno »voditeljico« in jo hoče posiliti, pa se vedno ravno ob pravem času prikaže pozitivni brat. Tako gledalca kaj kmalu neha skrbeti za dekle, pa če se ta znajde v še tako končje očeta, ugrabi bratovo bodočo ženo (»voditeljico«) in gre v gore. Dvoboj med bratoma, troboj, strašno napeto, pa še v takih nevarnih višinah, umre dečkov brat in negativni brat (preden se »pobrati« s svojim pozitivnim bratom), medtem ko žrtev ječi in vse to opazuje... Grška kavbojka, v dobrem smislu besede; ker akcije in vratolomnih jahanj in skakanj ne manjka.
In zdaj jugoslovanski »TRI« Aleksandra Petrovića. Dovolj hvalnic je že doživel na domačih tleh, zato samo besedico o tem, kako so ga sprejeli v Karlovih Varih: publika je bila ves čas projekcije izredno pozorna in tiha kot miška; nekakšno napetost je bilo čutiti v dvorani.
Potem so Jugoslovani priredili mogočen sprejem. Bilo je veliko ljudi in vsi smo se na moč prijetno počutili gostitelj in njihovi rojaki. Prav imenitno smo se odrezali.
VESNA MARINČIČ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Festivali
- People
- Vesna Marinčič
- Archival material identifier
- 1966-07-6301-6400_6449-6450