Cankarjeva publicistika in Trst
Dr. Fran Vatovec, Primorski dnevnik, 16. 7. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
DR. FRAN VATOVEC
Cankarjeva publicistika in Trst
3.
Po zapiskih K. Široka je bilo čutiti ob sklepnem Cankarjevem predavanju v Trstu težke razmere v prvi svetovni vojni. Dvorana je bila slabo razsvetljena. Pomagali so si s svečo, da je Cankar lahko bral svoj rokopis. Dvakrat je interveniral navzočni vladni komisar in opomnil Cankarja, češ da «sega predaleč». V F. Kleinmayrovi pregledni sliki o predavanjih v okviru tržaškega Ljudskega odra, beremo, da je opravil Ljudski oder «lep kos dela», saj ni bilo tedaj v Trstu niti italijanskih predavanj s kulturnim pomenom. Nepričakovano dober obisk na predavanjih dokazuje, kako zelo si želi slovensko ljudstvo v Trstu javnih predavanj. Povprečno je bilo navzočnih 200-250 poslušalcev. V tem številu pa niso zajeti dijaki, ki jim ni bilo treba plačati vstopnine. Najlepše obiskano predavanje je bilo Cankarjevo!: 500 poslušalcev.
Predavanje «Očiščenje in pomlajenje» je, bilo po dr. Ferfoljevem posredovanju natisnjeno v socialno demokratičnem dnevniku «Naprej» (zaradi tehničnih razlogov z nekaterimi odstopi od prvotnega rokopisa). Še več. Dr. Ferfolja je poslal besedilo tega predavanja po ilegalni poti v Ženevo, kjer so poskrbeli za to, da so bile Cankarjeve osrednje misli natisnjene v reviji «Yougoslavie» (julij 1918) v nepodpisanem članku z naslovom «Réorganisation des partis politiques slovènes» (Preosnova slovenskih političnih strank).
Cankarjeva upravičena kritika starinskega vodstva slovenske socialno demokratične stranke je imela svoj polemični odmev. Anton Kristan (Verus) se je čutil prizadetega in je v svojem polemičnem članku, objavljenem v «Napreju» 30. aprila 1918, skušal osmešiti Cankarja kot literata in umetnika ter mu soliti pamet. Cankarjev odgovor je izšel v «Napreju» 8. maja 1918. Ugotavlja, da je Anton Kristan (Verus) v svojem «pojasnilu» marsikaj zamolčal, kar je on v predavanju povsem jasno povedal. Ob sklepu želi «nepoklicanemu in nepovabljenemu kontrolorju» obilo zdravja in dobre slovenščine. 4)
Odmevi v slovenskih meščanskih dnevnikih
Cankarjevo sklepno predavanje o «Očiščenju in pomlajenju» je vzbudilo veliko pozornost V slovenskem političnem življenju. Revolucionarna misel je razgibala slovensko zavest in krepila občutek samozavesti. Seveda naletimo v tej zvezi na časniške odmeve tudi v stolpcih vseh treh slovenskih meščanskih dnevnikov. Pri tem opažamo nekatere značilnosti.
Glas iz Trsta. Izčrpno poročilo o tem Cankarjevem predavanju je bilo objavljeno v tržaškem liberalnem buržoaznem dnevniku «Edinost» 24. aprila 1918. To poročilo je zvenelo toplo in priznalno. Navaja na pr., da se je zbralo ob tem predavanju v nabito polni dvorani Delavskega doma v Trstu lepo število poslušalcev vseh slojev, zlasti mladine, da čuje «iz ust umetnika preroka, prerojenega iz groznice in vzdramljenega iz blodenj, preroške besede o stanju in usodi v jekleni kopeli očiščenega in pomlajenega malega slovenskega naroda.» V naslednjih izvajanjih ugotavlja «Edinost», da Cankarja pisatelja umetnika slovenski narod iskreno ljubi, a ga poprej ni poznal. Zato ni bilo res nikomur žal, ki je «v soboto poslušal Cankarja. Nasprotno. Veseli in pomlajeni so odšli vsi s predavanja, zaupajoč s pisateljem vred v zarje jutra, trdno prepričan z njim vred, da se dvigne naš narod iz ponižanja in sramote.» Ob sklepu obsežnega poročila dodaja «Edinost», da je sledilo predavanju pisatelja Cankarja «viharno ploskanje in da je napravilo viharno ploskanje globok vtis na vse. Društvu ,Ljudski oder' zamoremo le čestitati k zanimivemu predavanju.» Kaj nam pove to poročilo? Da je bil ves slovenski Trst, delavski in meščanski, v veliki uri usode slovenstva enodušno strnjeno okrog ljubljenega Cankarja.
Glas iz Ljubljane. Tudi liberalno meščanski dnevnik «Slovenski Narod» je prinesel dopis iz Trsta (z dne 23 aprila), toplo napisano obsežno poročilo. Poroča, da SO se vabilu «Ljudskega odra» odzvali tržaški Slovenci V tako ogromnem številu, da vidijo pisatelja slovenskega trpljenja in suženjstva, da slišijo besede glasnika slovenskega ljudstva, da počastijo Ivana Cankarja.
Ob koncu poroča «Slovenski Narod», da se je Cankar podal po predavanju v ožjem krogu v prostore Glasbene matice, kjer je imela prav isti večer tržaška podružnica Planinskega društva svoj občni zbor in domač planinski večer. Živahno razpoloženje je zelo povzdignila navzočnost «odličnega in za Tržačane redkega gosta.» To priložnost je uporabil dr. M. Pretner, da je spregovoril in slavil Cankarja kot pisatelja slovenske boli in trpljenja, kot pisatelja tlačenih in ponižanih, ki ne bo našel priznanja «frakar- pri trpečem in tlačenem ljudstvu.» Zatem se je oglasil k besedi tudi dr. J. Wilfan. Poveličal je se daroval slovenskemu ar depoto Cankarjevega jezika, ki ga spisi. Res, tako tople hvalnice ne bi leta pred tem pričakovali v stolpcih «Slovenskega Naroda», saj so iz ozadja rinile sence «frakarskih» časniških lastnikov.
V «Slovenčevem» poročilu pa pogrešamo toplote, ki preveva oba prispevka «Edinosti» in «Slovenskem Narodu». Uvodoma omenja, da je pisatelj Ivan Cankar po svojem mišljenju socialist in sicer v vrstah, ki se zbirajo «okrog Demokracije» (socialno demokratski mladini - piš. op.). Nato sledi zgoščeno zajeta vsebina Cankarjevih izvajanj brez sledu kakega sklepnega povzetka. 5) Kako sodi Cankar sam o svojih tržaških predavanjih? Prof. Mazovec pripoveduje, kako mu je Cankar «z vso toploto in nekako strastjo pravil o predavanjih, ki jih je imel med tržaškimi delavci.» 6)
Ostala Cankarjeva govorna publicistika
Cankarjevo miselno prelomno ter izrazno edinstveno tržaško govorno publicistiko dopolnjujejo še nekateri drugi njegovi javni nastopi, ki jih je imel v Ljubljani. Tudi svojo ljubljansko govorno publicistiko veže predvsem na tri pomembne dogodke: na avstrijske volitve 1. 1907, ki so bile prvič izvedene na osnovi splošne, enake, neposrede in tajne volitve; nadalje na vojni spopad svobodoljubnih balkanskih narodov s turškim imperializmom leta 1912-3; tretjič na dogajanja v zvezi s prvo svetovno vojno, ko se je bližala svojemu koncu.
V zvezi z volitvami 1907 je omeniti poleg tržaškega predavanja «Slovensko ljudstvo in slovenska kultura» predvsem politični govor, ki ga je imel Cankar na volilnem shodu 1. 1907 v Ljubljani. Tedaj je na duhovit način ošvrknil in pobrizgal nezdrave pojave v krogu slovenskega klerikalizma, meščanskega libaralizma ter idejno plitve mladoliberalne struje. V drugem delu svojega govora pa se je zavzemal za program slovenske socialnodemokratične stranke. Ob sklepu je podčrtal misel, da je dvajset let deloval na področju slovenske kulture, da se je z dobro vestjo in jasnim prepričanjem pridružil socialni demokraciji ter da bo ubral to pot vsakdo, komur je do prave svobode in do prave kulture. Kakor znano, je Cankar sprejel tedaj kandidaturo na socialno demokratični listi za poslanca v litijsko višnjegorsko radeškem volilnem okraju. V tem okraju, ki so ga zmontirali avstrijski oblastniki po razvpitih načelih tako imenovane «volilne geometrije», je bil zajet le en pomemben rudarski center. Zagorje. Cankar sicer ni bil izvoljen v tako očitno «sfriziranem» volilnem okolišu. Značilno pa je, da je požel več glasov kakor jih je v Ljubljani njegov prijatelj E. Kristan, voditelj slovenske socialno demokratične stranke To je bilo prepričljivo priznanje njegovemu ugledu, ki si ga je pridobil s pisano ter govorjeno besedo med slovenskim delovnih ljudstvom, in sočasno tudi njegovému moralnemu kapitalu, ki ga je dal v tem vročem volilnem boju na voljo slovenskemu delavstvu.
Pogumna in drzna so bila izvajanja, ki jih je zajel Cankar v zvezi z balkanskimi vojnimi dogajanji v svojem predavanju «Slovenci in Jugoslovani» v okviru ljubljanske «Vzajemnosti» 12. aprila 1913. Cankar je v svojih zdravih političnih občutjih že od prvih hipov pravilno in bistveno dojemal zgodovinsko pomembnost balkanskih vojnih dogodkov. Zato je pozorno spremljal dogajanja na bojiščih. Ni mogel skrivati svojih simpatij do Srbov. Trije njegovi nečaki, ki so se ogreli ob stričevem plamenečem zavzemanju za zmago svobodoljubnih jugoslovanskih narodov, so se kot prostovoljci, bojevali proti turškemu imperializmu v srbski vojski. Tedaj je zaklical Cankar: «Kdor doslej ni vedel, je moral spoznati zdaj, da mi nismo samo Slovenci, še manj pa samo Avstrijci, temveč del velike družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja! Ko je počil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v naši najzadnji zakotni vasi.» 7)
V zmagujočem svitu za zlom turškega cesarstva bojujočih se balkanskih narodov je Cankar v tem svojem predavanju stopnjeval revolucionarnost svojih misli, četudi ugotavlja v uvodnih izvajanjih, da je «v naših krajih in posebno dandanašji nekoliko nevarno», če kdo pove, kar misli, četudi ima do tega «vsakdo pravico in celo dolžnost.» Dejstvo, da so zmage balkanskih držav na mah potisnile jugoslovanski problem v ospredje evropskega zanimanja, je opogumilo Cankarja, da je sprožil svoje bodljikave strelice naravnost frontalno v starikavo bledico avstrijske diplomacije. Korenito si jo izposodi. Zdi se mu, kakor «stara, brezzoba, godrnjava babnica, ki sedi na zapečku in vrti rožni venec v rokah. Naenkrat pa je ta babnica (ob bojnih zmagah balkanskih narodov piš. op..) pobesnela, planila je iz zapečka ter maha s svojim rožnim vencem naokoli, v začudenju in zasmeh vsem sosedom.»
4) Ivan Cankar: 1. c. Str. 440-52 in 581-4. Zgodovinski arhiv KPJ V. Str. 337-46.
5) Edinost, 24. aprila 1918. - Slovenski Narod, 24. aprila 1918. Slovenec, 25. aprila 1918.
6) Ivan Mazovec: Ivanu Cankarju v spomin. Dom in Svet 1920. Str. 40.
7) To Cankarjevo izjavo z očitno jugoslovansko usmeritvijo je povzel tudi znani publicist Hermann Wendel v svoji publikaciji «Der Kampf der Südslawen um Freiheit und Einheit». (Frankfurt am Main 1925).
(Nadaljevanje sledi)
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- Producers
- Glasbena matica Ljubljana
- Archival material identifier
- 1966-07-6401-6500_6461-6462