Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Zaprla so se gledališka vrata

L. Smasek, Večer, 16. 7. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Pregled pravkar končanih dramskih sezon v Celju, Mariboru in Ljubljani Zaprla so se gledališka vrata Tisto, kar smo v lanskih predsezonskih pregledih repertoarjev lahko samo slutili oziroma kasneje ob posameznih predstavah občutili kot delno, mozaično resnico, je sedaj, v juliju, po končani sezoni otipljivo in jasno, pred nami je sezona kot celota, kot organizem, kot stvaritev, s svojo smiselno rdečo nitjo oziroma izpovednim skupnim imenovalcem ali pa tudi brez njih, kot zmeden skupek neizrazitosti. Predvsem pa je ta uresničena sezona dejstvo, in ne zgolj predvidevanje, kar je bila kot napoved v lanski jeseni. CELJE Minula gledališka sezona je bila za celjsko gledališče huda preizkušnja, z ansamblom, ki se je prav boleče osipal, je bilo v precej neuravnovešenem premierskem ritmu (za kar so bile krive tudi številne bolezni) uprizorjenih osem del Schillerjev Don Carlos, Garrickov in Smoletov Varh skupaj z Medvedovim Rendez-vousom, Seilerjev Klovn in njegov cirkus, Novačanova Veleja, Shafferjevo Zasebno uho in Javno oko, Mikelnova Inventura 65, Sartrove Umazane roke in Mišelovka Agathe Christie ki pa kot celota, žal, nimajo prave fiziognomije. Schillerjev Don Carlos ter Garrickov in Smoletov Varh in Medvedov Rendez-vous pa še delno Novačanova Veleja so bila dela, ki s svojo lastno težo in pa težo interpretacije niso pustila nikakršnih globijih brazd v prizadetosti današnjega gledalca. To je uspelo samo Sartrovim Umazanim rokam in na popolnoma drugi, ne filozofski, pač pa kabaretni ravni Mikelnovi Inventuri 65. Schafferjevi Zasebno uho in Javno oko sta enodejanki pohlevnega humorja k temi vsakodnevnih zakonskih in predzakonskih trikotniških odnosov, Seilerjev Klovn in njegov cirkus pa zabavna igra za mlade. Mikelnovo Inventuro 65 so igrali v Ljubljani in Celju. - na sliki prizor iz celjske uprizoritve Bila je to sezona, ki bo prav kmalu utonila v pozabo. Če že ni? LJUBLJANA V Drami so imeli v sezoni 1965/66 v glavnem dober repertoar: začeli so imenitno s Sartrovim Hudičem in ljubim bogom (dialektičnim kirurškim posegom v bistvo vsega bivanja), a se potem pošteno spotaknili z banalno in prazno Uro naših dni Mire Miheličeve. Na srečo je takoj sledila rehabilitacija Mrožkov Tango. Ta ljubljanskodramska sezona je imela še naslednje premiere Molierove Učene ženske, Strička Vanjo A. P. Čehova, Linhartovega Matička in Weissovo Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata in bila je repertoarno posrečeno pretehtana, sestavljena iz novega in starega, ves čas pa pri vprašanjih, ki zadevajo današnjega človeka. Žal je bilo pri režijskih zamislih nekaj obžalovanja vrednih nesporazumov z avtorji (npr.: vsiljiva spektakularnost v Maratu, ki je dušila miselni dvoboj Marat-Sade...) Mala drama v Križankah je imela širokopoteznejše načrte, kot pa je bila dejanska realizacija (zgolj Billetdoux: Čin, čin!, Diderot: Rameaujev nečak, Rozewicz: Kartoteka), zato je težko govoriti o repertoarni podobi, laže pa o bežnem krokiju, ki je njegova najizrazitejša poteza vsekakor Kartoteka. Mestno gledališče ljubljansko je ustvarilo sezono z zanimivim Anouilhom (Marjetica), z ironičnim Frischem (Don Juan ali Ljubezen do geometrije), s posrečeno Schisgalovo novostjo (Lbezn), z udarno Mikelnovo Inventuro 65, s povprečnim Shafferjevim Angleškim trikotnikom (drugi naslov za Zasebno uho, Javno oko), s problematičnim vendar izzivajočim Osbornom (V svoji pravdi sodnik), z reportažno prizadetim Kipphardtom (V zadevi J. Roberta Oppenheimerja), s Trekmanovo dramsko montažo (Ničesar ne obžalujem) in z mladostnim Shawom (Nikoli ne veš). Sedaj, ko je tukaj spisek vsega uprizorjenega, je videti ta mestnogledališka sezona polna tehtnih avtorskih imen, zanimivih novosti, tudi domače izvirne navzočnosti, vendar v spominu ne blesti tako. Osnovna krivda za to vrsta neustreznih režij, tako pri Frischu kot Osbornu, posebej Kipphardtu in delno Shawu. Študentovsko aktualno gledališče je uprizorilo Schisgalovega Tigra in Smoletovo Veseloigro v temnem, ki jo lahko imenujemo tehten razlog za obstoj ŠAG v tej sezoni brez izrazitejše repertoarne fiziognomije. MARIBOR Začetek je bil dober (Lov na čarovnice), Molierov Tartuffe pa je že izzval poleg priznanj še vrsto nezadovoljstev, Goli kralj je doživel zanimivo postavitev in nekaj časopisnih napadov prizadetih gledalcev, Nestroyeva in Werichova Teta iz Amerike je bila zrežirana sproščeno in domiselno, toda takoj ji je sledila slabša burka sorodnega tipa (Danekova Porcka ženitnega goljufa), uprizorjen je bil tudi Vercorsov Zoo, ki mu je bila kritika v glavnem naklonjena, in končno še Grumov Dogodek v mestu Gogi, s podobnim odzivom. Z Millerjem, Molierom, Vercorsom in Grumom zaseden repertoar ne more biti slab, njegovo vrednost lahko delno zbijejo nepotrebne burke, posebej tedaj, če si sledijo druga drugi prav sredi sezone in puščajo za vroče dni težja dela, kakor se je zgodilo letos v mariborski Drami. L. Smasek VEČER 16.VII.66. 6463

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.